Najprej seveda vidiš njegove tetovaže. Po obrazu. Ne veš, kaj pomenijo, sprašuješ se. Potem se začneš pogovarjati z njim. Potem vidiš samo še njegove žive, prodorne oči, usta, ki pripovedujejo ... o, kakšne stvari govorijo. In tetovaže izginejo. Ne vidiš jih več. Vidiš samo še Simona, čisto preveč občutljivega za ta svet. Ki ponoči ne more spati, če ve, da je nekje pes, ki je lačen, umazan, prezebel, privezan na prekratko verigo. Ki je videl že toliko gorja, da ne verjame več v ljudi, ampak samo v živali. No, razen v svojo družino.

Sto klicev na dan. »Ker veterinarski inšpektorat ne opravlja svojega dela, dobimo na mojem društvu (Srce za bulle, op. a.) sto klicev na dan. O zavrženih živalih, o kozah, ki so nekje zanemarjene in zapuščene, o konjih, reševali smo že krave, ptiče, labode, kače ... Vse smo rešili in jim našli nov dom.«

Kužek pod posteljo. Umazan, v kepi dlak in blata. Pred kratkim je Simke reševal kužka, ki je očitno živel pod posteljo, privezan, v svojih iztrebkih, nikoli postrižen, zapleten v svojo dolgo dlako. »Njegov lastnik je prodajal stanovanje, prišla sta kupca, videla kepo, ki je bil pes, pa ju je z nožem napodil iz stanovanja. Onadva sta dala prijavo na Veterinarski inšpektorat Novo mesto in nato poklicala še naše društvo, ker nista verjela, da bodo kaj naredili. Najprej nisem verjel, da je to mogoče. Poslal sem svoja fanta, da sta šla na ogled stanovanja, in tudi njiju je nagnal. Potem sem šel po psa jaz.« (smeh) Seveda me zanima, kaj je naredil, ali se lastnik njega ni lotil z nožem? »Ni imel časa,« se smeje Simon, »sem ga prej prijel in odstranil ter odnesel psa. Zavili smo ga v rjuho, ker je grizel. Na sebi je imel enajst kilogramov nesnage. Dlak, iztrebkov. In obe prvi tački izpahnjeni, ker je to težo nosil osem let. Bil je sestradan. Mislim, da je jedel časopis, na katerem je ležal. Pod posteljo je bil privezan z vrvjo. Moram pa pohvaliti Veterinarski inšpektorat Novo mesto, ki je kasneje sodeloval z nami, gospodu so trajno odvzeli psa, dobil bo kazen – prvo tovrstno v Sloveniji. Kužek je jokal kot majhen otrok. Ni mogel hoditi, ni mogel odpirati gobčka. Najbrž je jedel tudi svoje iztrebke. Ko sem poslal njegove fotografije ameriškemu društvu, s katerim prijateljujemo, so me vprašali, kako to, da sosedi tega niso prijavili. A menda so prijavili, pa se ni nič zgodilo. A videl sem že mnogo hujših primerov.« 

Simonovo reševanje – tatvina. Simon je dobil za svoje delo že tudi prijavo na policijo in sodišče – češ da je izvedel tatvino. »Grem po psa, ga javno odpeljem, zraven so bili novinarji, ga peljem na veterino, plačam stroške zdravljenja, pa pride inšpektorat in vrne človeku tega psa. Mnenje stroke, veterinarja – da se ta pes ne sme vrniti v isto okolje – ne pomaga. Človeku sem javno, pred kamerami povedal, da mu dam 48 ur časa, da poskrbi za psa. Ker sicer ga bom odpeljal na pomoč jaz. Odpeljal sem ga, inšpektorat pa je pohodil mnenje veterinarja, ki je usposobljen za to, da oceni stanje psa. Potem pa sem tudi jaz ovadil lastnika, ker je zanemarjal psa, in ovadil inšpektorje zaradi pomoči pri zanemarjanju psa. Rekli so mi, da je to sistemska napaka, a pri živem bitju ne more biti sistemskih napak. Psa so vrnili v isto okolje. Urad Uprave za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin (UVHVVR) očitno ne opravlja svojega dela. Na prijave se ne odzivajo, čeprav bi se morali. Oni so pristojni. Bil sem celo pri ministru Posediju, ta mi je zagotavljal, da delajo dobro in učinkovito. A iz petih društev, ki smo se zbrali pri njem, smo mu dali na mizo prijave, ki smo jih zbrali, in ga vprašali, kdo je ukrepal v teh primerih – pa ni znal odgovoriti. Pri nas ni poskrbljeno ne za otroke, ne za starostnike, ne za živali.«

Prijave. »Vse jim naredim, inšpektorjem, napišem prijavo, dodam fotografijo, lokacijo, vse, oni bi samo morali priti na kraj dogodka. A se ne premaknejo, plačo dobijo v vsakem primeru. Ko pa grem po psa, mi napišejo kazen. Če ima pes tri metre dolgo verigo, hrano in vodo, pri tem pa ranjeno nogo, ki mu gnije, ga ne smejo odvzeti lastniku. Zame je to zanemarjanje, zanje pa ne. Če ima pes pozimi stesano hiško iz čisto tankih desk, v kateri zmrzuje, je po njihovem dovolj zaščiten. Zadnje čase zgledno sodelujemo samo z novomeškim inšpektoratom. Če oni nič ne dosežejo, zdaj mene prosijo, naj zadevo uredim. In jo.«

Zavetišča so velik biznis. »Pri nas zavetišča služijo z živalmi,« je prepričan Simon. »Če posvojiš psa, jim daš sto evrov. Če jim čez nekaj časa želiš psa vrniti, jim moraš dati 300 ali več evrov. Kje živimo? Ali gre zavetiščem za denar ali za živali? Pokličite katerokoli zavetišče, pa boste videli, nekateri hočejo tudi 600 evrov za vrnitev živali. Zato nekateri psa rajši ubijejo. Ker država tega ne uredi. Zavetišča so velik biznis. Od države dobijo ogromno denarja za zaščito živali, ko psa oddajo, dobijo posojnino, od sto do 150 evrov, če hočeš psa vrniti, moraš spet plačati. To je biznis. Moje društvo nima niti centa posojnine. S tem ne služimo. Mene zanima samo, da je kužku lepo. Zavetišča pa so zame mafija. In tudi to, da tam ne kastrirajo in ne sterilizirajo psov, se mi zdi nerazumljivo – ker se ti psi potem plodijo naprej. In mladiči spet pridejo v zavetišče.«

Nujna sprememba zakona. »Naš namen je ozaveščati ljudi. A dokler se borimo z državo, dokler ne spremeni zakona, da je pes živo bitje, ne moremo nič. Človek lahko svojega psa ubije. Če ga muči, tepe, mu ga jaz ne smem vzeti. Zdaj so živali kot predmeti. Morali bi spremeniti zakone. Ljudje, ki bi hoteli imeti žival, bi morali narediti izpit. Za ravnanje z živalmi. Potem pa bi morali šolati tudi živali. Psihičnim bolnikom in nasilnežem ne bi smeli prodajati psov. Psi ne bi smeli biti na verigah. Vse ulične pse – in mačke tudi – bi morali kastrirati ali sterilizirati. Tako psov in mačk ne bi pobijali, metali v Savo ... Tudi mački bi morali biti čipirani in kaznovani tisti, ki jih pobijajo. Tudi pri nas bi morali imeti živalsko policijo. Če v Ameriki tepeš ali ubiješ psa, dobiš visoko kazen ali greš v zapor. V Skandinaviji prav tako, pa v Švici. Tudi ljudem s socialno podporo ne bi dal psov – ker si jih ne morejo privoščiti.«

Psihično uničen. Simke pravi, da je že malo utrujen od reševanja, pomoči, utrujen od prizorov, ki jim je priča. Prizorov človeške krutosti do živali. »Star sem 40 let, pa še nisem poskusil alkohola, ker ta ne prinaša nič dobrega. Strah me je alkohola, zaradi njega se doma nisem imel lepo. Tudi ne drogiram se, čeprav mnogi ob mojih tetovažah najprej pomislijo na to. A veste, kaj vse vidim, ko rešujem živali po Sloveniji? Nekateri ljudje na odročnih kmetijah životarijo kot predjamski ljudje. Kar sram me je, dam jim svoj denar, hrano. Takšnim ne morem vzeti živali. Pes je rehabilitator, to je edini pravi človekov prijatelj. Jaz zaupam samo svojim psom. In svoji ženi ter otrokoma.«

Nadaljevanje članka si lahko preberete v 50.številki revije Zarja. (11.12.2018)