Ljerka je bila v nekem obdobju moje radijske kariere moja urednica. Izvrstna, natančna, zahtevna, znala mi je dodeliti delo, ki me je zanimalo, v katerem sem bila dobra. Odlična je bila v snovanju novih oddaj. Zato sem verjela, da bo tudi kot direktorica nacionalne televizije zmogla in uredila nepravilnosti, pregnala okostnjake iz omar. Nekaj ji je uspelo, nekaj ne. Po štirih letih odhaja z direktorskega položaja, a še zdaleč ne misli nehati ustvarjati. Vsi, ki jo poznamo, vemo, da je huda deloholičarka.
Bi, če se ozrete nazaj, delali kaj drugače? Z drugimi ljudmi, na drugačen način? Bi delali več ali manj?
V bistvu mi ni bilo nikoli težko delati, sem pač deloholik. A ni tako preprosto preživeti delovno življenje, ohraniti dostojanstvo in dvignjena ramena. Ničesar ne obžalujem, za nič me ni treba biti sram! Dala sem vse od sebe. Moji največji dosežki? Hvaležna sem sebi, da sem se zmogla in znala dvigniti nad vsakdanje igrice. Vedno mi je šlo samo za to, da delamo čim bolje …, in še vedno vidim smisel v tem. Ne zapletaj, ne kompliciraj, išči rešitve, bodi pozitivna je moj moto! Odmikaj se od ekstremizmov – vsakršnih.
Da, znani ste kot deloholičarka. Kaj boste počeli zdaj?
To me ne skrbi, ker sem vedno našla veliko dela: študirala, pisala knjige, se učila ... Že zdaj sem se prijavila na neke seminarje, v pripravi imam nekaj dokumentarnih projektov, morda bom imela čas napisati knjigo, ki sem se je lotila pred dvema, tremi leti ... Nekaterim sem že obljubila, da bom z njimi trenirala kako biti uspešen in prepričljiv v javnosti. Najprej pa bi bilo dobro, če bi končno vrgla v smeti stvari, ki jih leta hranim doma – za čase, ko ne bom imela ...
Imate ogromno izkušenj, še vedno ste pri močeh – ali ni škoda vašega znanja?
Vsi smo nadomestljivi in tudi drugi veliko vedo!
Ali televizijska kamera res ne prenese gubic, starosti, ki pa vendarle prinese tudi modrost? V tujini je ogromno starejših voditeljic, ki so bolj spoštovane in gledane – in zanimive – kot mlade začetnice.
Osebno v tem ne vidim problema. Zame je pomembno, da se mi s tistim ali s tisto, ki se pojavi na ekranu, ni treba preveč ukvarjati – kako je videti, kaj ima na sebi, ampak s tem, kaj ima v sebi in kaj nam daje.
Kako je bilo spiti poslednjo kapljico na vašem »poslovilcu«? Je bilo slovo vendarle malce grenko?
Slovesa najbrž še nisem dojela, sem se pa na to začela tako mimogrede v glavi pripravljati že pred kakšnim letom. Sem zelo prilagodljiva in sem se že kot honorarka na RTV-ju naučila, da smo vsi nadomestljivi, da ni nič večno in da potrebujete vedno nove izzive. Jaz jih imam veliko.
Celoten pogovor z Ljerko Bizilj si lahko preberete v 48. številki revije Zarja (27.11.2018).
