Z animiranimi filmi za odrasle se je Špela Čadež začela ukvarjati pravzaprav po naključju. Ko se je po zaključenem študiju grafičnega oblikovanja odločila nadaljevati šolanje na Akademiji za medijsko umetnost v Kölnu, jo je pot zanesla na delavnico lutkovnega filma. Na njej je izdelala svojo prvo lutko in njenemu profesorju je bila tako všeč, da jo je povabil na največji svetovni festival animiranega filma v francoski Annecy. Tam se je zgodila čarovnija – zaljubila se je v animacijo. Odtlej je vsak njen film uspešnica – za svoje delo je namreč prejela že okoli sto mednarodnih in domačih nagrad ter nominacij. Veliko pozornosti medijev je v zadnjem času pritegnila z izdelavo napovednika za popularno ameriško televizijsko serijo Orange Is the New Black in pa seveda s tem, ko je junija postala članica akademije za podeljevanje oskarjev – sekcije za kratke in celovečerne animirane filme.
Kdo ve, kam bi jo zanesla pot, če ne bi takrat v Nemčiji izdelala svoje prve lutke in šla na festival animiranega filma. »Takrat sem se zaljubila v avtorske animirane filme. Prevzelo me je to, da je v njih mogoče na zelo kreativen in drugačen način povzeti malce težje teme – abstraktni liki lahko povsem drugače povedo zgodbo, kot bi jo sicer igralci.« Ko je leto pozneje naredila svoj prvi animirani film Zasukanec, se je z njim uvrstila v tekmovalni program v Annecyju in si tako odprla vrata v svet. Izkazalo se je, da je to medij, ki ji je pisan na kožo in v katerem se zna odlično izražati. V njenih filmih nastopajo lutke, ki jih ustvari sama ali s sodelavci. »Ko sem hodila na akademijo, smo med drugim imeli kiparstvo, tako da mi ročne spretnosti niso bile tuje, in ravno to, da lahko nekaj ustvariš s svojimi rokami, me je pritegnilo. Nenehno sedenje za računalnikom nikoli ni bilo čisto zame. Projekt vedno začnem z zgodbo, v skladu z njo pa potem izdelam like. Pri Bolesu sem se recimo odločila za silikonske lutke, ki se jim lahko odpirajo usta, ker sem za sporočilo filma želela uporabiti dialog.« Liki njenih filmov so vedno iz drugačnega materiala, saj nenehno raziskuje in ji je pravi izziv vsakič poskusiti nekaj drugega. »Pripovedovanje zgodb je že od nekdaj del človeške narave, kot tudi želja po poslušanju. Iz zgodb se učimo. Sama jih vidim zelo vizualno.« V svojem delu tako uživa, da komaj čaka, da gre zjutraj v službo, pravi. »V ustvarjanju pozabim na čas. Seveda ni vedno samo užitek, to delo je tudi polno dvomov, frustracij, težkih trenutkov, sploh ko zaključiš projekt in je svet poln pričakovanj, pa ne veš, ali jim boš ugodil. Po drugi strani pa, ko pogledam nazaj, vedno rečem, da so bili to zelo ustvarjalni trenutki.«
Dve leti dela za deset minut filma. Njeni filmi so v povprečju dolgi deset minut, za kar njena ekipa dela dve leti. Samo za ilustracijo – v desetih urah posnamejo približno štiri sekunde materiala. Za zgodbe svojih filmov poskuša vedno najti nekaj, kar se dotika njenega osebnega življenja. Sicer pa se loteva tako osamljenosti, alkoholizma kot verbalnega nasilja, zato ni nič čudnega, če pravi, da so ji bolj kot nagrade in priznanja pomembni trenutki, »ko vidiš, da si uspel spregovoriti o nečem, o čemer je težko govoriti. Teme, ki mu je blizu in pri srcu, se bo znal avtor tudi z največjim izzivom lotiti ter jo predstaviti gledalcem.« Ljubi so ji vsi filmi, ki jih je posnela doslej, res pa je, da se z leti od njih odtujuje. »V njih vidim svoje odraščanje, zrelost – tako pri izbiri tem kot pri veščini pripovedovanja zgodb, ki jih v zadnjem času ustvarjava z mojim partnerjem, igralcem Gregorjem Zorcem.« V njeni ustvarjalni skupini so še Tina Smrekar, ki pomaga pri produkciji, Zarja Menart se ji je pridružila pri nastajanju filma Nočna ptica, zdaj pa skupaj ustvarjata likovno podobo in je tudi glavna animatorka, Žiga Lebar pa ji pomaga s tehničnimi rešitvami. »Je pravi izumitelj za moje ideje,« se smeji. V postprodukciji ji pomaga še dodatna ekipa.
Več v Zarji, 20. 11. 2018.
