Tako so navdušeni nekateri strastni gobarji, ki pravijo, da takšne bere gob, kakršna je zadnje tedne, ne pomnijo že vsaj desetletje. Številni avtomobili na obronkih gozdov izdajajo navdušence, ki med drevesi lazijo za gobami. Z lepimi primerki se pohvalijo celo tisti, ki v gozd zaidejo po naključju. Nekateri pa imajo tako srečo, da dežnikarico recimo vidijo skozi okno svojega doma, kot recimo naš telovadec Sašo Bertoncelj. Na družabnih omrežjih smo zasledili še nekaj znanih strastnih gobarjev.
Tekst: Katja Božič
Sašo Bertoncelj: Gobje kosilo okoli hiše. Eden naših najboljših telovadcev pravi, da ljubiteljsko nabira gobe kar okoli hiše. Njegov dom namreč stoji ob gozdu, kjer rasejo dežnikarice, najde pa tudi lisičke ter tu in tam kakšnega jurčka. Je pa žal gob premalo za vse, ki hočejo tam nabirati. Tako se zgodi, da kakšna dežnikarica, ki jo je opazil s svojega okna in jo sklenil pustiti rasti še dan ali dva, pristane na sosedovem krožniku. »Najbolje poznam prav dežnikarice, jurčke in lisičke, potem pa se moje znanje o gobah žal konča. Vanj moraš zaupati, če nisem prepričan, gobe raje pustim pri miru,« pravi. Ker je jurčkov pri njem bolj za vzorec, jih je malce več dobil pred dnevi od stanovskega kolega z Golnika. Nekdanjega tekmovalca šova Masterchef in kuharskega navdušenca smo seveda vprašali, kako gobe najraje pripravlja. Tudi on dežnikarice panira in speče v olju. »Jurčke včasih popražim na olivnem olju, maslu, dodam kakšen sirček ali pa jih pripravim z jajčkom.« Presežek pa nareže, posuši ter ga uporablja za rižote in prilogo. »Gobe imamo zelo radi, vendar z njimi ne pretiravamo.«
Neli Rep: Jasnovidnost pomaga. Terapevtka karmične diagnostike nabira gobe malce drugače, in sicer tako, da se poveže z naravo. »Ko pridem v gozd, nagovorim naravo, naj mi da toliko svojih dobrot, kolikor jih potrebujem. Na koncu se ji seveda zahvalim.« Nad gobarjenjem jo je navdušil oče v otroških letih. Pogosto sta šla že zgodaj zjutraj od doma in se nista vrnila do poznega dopoldneva. A ko se je pred desetimi leti preselila v Grosuplje, je morala poiskati nove terene za nabiranje. »Prvič sem šla na slepo v Šentjernej in v dvajsetih minutah nabrala polno košaro. Zdaj grem po navadi pogledat na dve lokaciji.« Najprej v Šentjurij, potem pa se vpraša, ali bo tudi na drugi strani Grosuplja našla gobe. »Pomagam si z jasnovidnostjo, in ko dobim informacijo, dostikrat lokacijo izločim, da ne izgubljam časa.« Prejšnji teden je šel tako z njo v gozd tudi partner, ki živi na Floridi, in ker tam ne gobarijo, je bilo to zanj posebno doživetje. Nabrala sta jih pol košare, naslednji dan pa še malo več. Nekaj gob sta pojedla sproti, nekaj jih je shranila za ozimnico – malo v skrinjo, nekaj posušila in vložila. Gobe pripravlja na tisoč in en način, zelo priljubljena v njeni družini je gobova juha, ki jo postreže s kislo smetano.
Nataša Briški: Na Kočevskem po gobe hodimo v parih. »Za nabiranje gob me je navdušil oče, ki me je redno jemal s seboj na gobarske pohode. Že zgodaj me je naučil prepoznavati užitne od neužitnih gob, terene, na katerih rade rastejo, in tudi obdelavo gob po nabiranju. Pod kapo imam tako že nekaj desetletij resnih osvajalskih pohodov. Na Kočevskem zaradi strahu pred medvedi v gozd po navadi hodimo v parih in se pri tem karseda glasno pogovarjamo. Zadnja leta pa s prijateljicami 'pustošimo' po škofjeloškem hribovju. Neskromno priznam, da se imam za precej uspešno v lovu na gobe, zelo rada jih tudi jem. V glavnem nabiram jurčke, sirovke, lisičke, sivke, turke in dežnikarice. Slednje izključno paniram, druge pa jem bodisi pečene z jajčki, pripravljene v juhi ali rižoti,« pravi novinarka, ki je na začetku tega leta razprla slovensko zastavo na najsevernejši točki našega planeta.
Žiga Lakner: Pravi gobar ne izda terena. Mladi pevec, ki se je javnosti prvič predstavil na šovu talentov, gobari že od mladih nog, za kar sta ga navdušila starša. Čeprav je seveda luštno iti v gozd v družbi, gre zdaj tudi sam, saj ga nabiranje sprošča. »Najraje nabiram jurčke, lisičke in dežnikarice.« Pogosto se na mizi znajde gobova juha ali pa jih pripravijo z jajci. Žiga ima svoje priljubljene kotičke, ki pa jih ne izda. »Pravi gobar nikoli ne izda svojega terena,« se smeji.
