Dovolj blizu in dovolj daleč od vsega. S temi besedami sta mi opisala Volčjo Jamo, kraj pri Trebnjem, kjer stoji lesena hiška, v kateri živita Nina Mrdjenović in Jošt Bukovec. Najbrž bi kdo rekel, da sta si našla dom bogu za hrbtom, pogled iz njunega zornega kota pa je ovit v romantiko in ljubezen.

Gre za izbiro življenjskega sloga. Gre za idealne razmere za ustvarjanje.

Primorka Nina, ki je doštudirala likovno pedagogiko in je včasih ilustrirala knjige, za svoje ustvarjanje ne potrebuje morja, ampak gozd. »Hosto,« pravi in z roko pokaže na drevje okoli hiške.

Jošt, ki je bil blokovski otrok in je do sedmega leta živel v Trebnjem, se je prav tako zaljubil v dom sredi gozda.

Kot gimnazijskega maturanta ga je najprej pritegnila FDV, čeprav ga je bolj zanimalo gozdarstvo. Je pa tudi ves čas ustvarjal z rokami, najraje kaj iz lesa. In tako je žagal, pribijal, brusil ... Nikoli mu ni bilo dovolj tega ustvarjanja. Na koncu je izdeloval kadilske pipe. V njem je ves čas živela umetniška žilica in nekaj hotela. Kaj, pa je izvedel šele, ko je leta 2013 spoznal Nino.

Kako sta se spoznala? Kaj ju je povezalo? Glina?

»Sploh ne,« odgovorita v smehu.

Romantične zgodbe so naključne. Če verjamete ali ne, sta bila nekdaj kar huda žurerja, tako da sta se srečala v popolnoma drugačnem vzdušju od tega, v katerem danes živita.

»Vse romantične zgodbe se začnejo po naključju,« ovije Jošt vse skupaj v tančico skrivnosti in konča to temo.

V hosti in v tej hiški, ki sta jo podedovala od Joštove sestre, ki jo je prenovila, potem pa se je odločila živeti drugje – v življenju imava srečo, hvaležno poudari Nina –, imata ustvarjalca vso svobodo in ves čas tega sveta, morata ga le še prav razporediti. Včasih delata ves dan, včasih traja malica tri ure, včasih se tudi kosilo prijetno podaljša, potem pa je tukaj še kakšna kavica ... Pogosto pa tudi po ves dan ne dvigneta glave od dela, saj je treba izpolniti naročila trgovine, izdelati stvari za sejme, pripraviti izdelke, ki jih pošiljata po pošti ... Dela nikoli ne zmanjka.

Ga je dovolj tudi za to, da se lahko z njim preživljata?

Da, a zato, ker sta skromna. Ne potrebujeta veliko, pravita. Imata veliko in dovolj, sta prepričana. »Planeti so se poravnali, ko sva dobila to hiško. Če bi morala plačevati najemnino za stanovanje in najemnino za delavnico, bi zagotovo tenko piskala,« pojasni Jošt.

V resnici ju je dokončno povezal nakup peči za glino. Nina je dolgo časa pomagala in se učila pri keramikih Marti in Karlu Pavlincu. Ko sta z Joštom postala partnerja, sta Pavlinčeva prodajala peč in Nina, ki je pravkar končala študij, jo je želela kupiti. Jošt ji je posodil denar. »In mi ga je vrnila,« pove Jošt v smehu. Pravzaprav sta se odločila skupaj zavihati rokave, da jo odplačata.

Takrat sta živela malo v Portorožu pri njenih starših, malo v Volčji Jami pri njegovih starših, malo v Padni – na divje –, kjer sta imela ladijski kontejner in kamor sta pripeljala peč ter začela ustvarjati.

Peč je nato romala v Volčjo Jamo in življenje se je ustalilo. Ustvarila sta si dom in nastala je znamka, ki sta ji dala ime Shrusko. Nenavadno ime? Zanj sta se odločila, ker hiško obdajajo hruške.

Kako krojiš glino. Nina je imela na fakulteti srečo, saj je eden od profesorjev tako cenil njeno nadarjenost, da jo je predlagal za ilustriranje knjig, kar je izredna pohvala za študenta, saj se mu s tem uspe prebiti v svet privilegirancev. Nina je to počela kar nekaj let, nato pa je spoznala, da se lažje izraža in tudi lažje povezuje z ljudmi prek ilustracij na keramiki. »Vidim takojšen in neposreden odziv. Lepo je ustvarjati v svojem bioritmu in po svojem navdihu. Ni mi treba trkati na vrata založb in iskati založnike, ni se mi treba prilagajati in moja svobodna fantazija dobi krila,« pravi Nina.

A tudi Joštu je prišlo prav nekdanje ukvarjanje z lesom, ko je ob srečanju z Nino presedlal na glino. Še nekaj časa je trmaril, ker je bil navajen stvari oblikovati iz trdega materiala in je hotel delati s suho glino (»Preveč svinjarije,« prizna danes), Nina pa ga je prepričevala, naj se loti keramičnih plošč, da bosta iz njih krojila različne izdelke. Takrat nista imela vretena in tudi nista znala z njim delati. Keramiko sta razvaljala in jo krojila kot blago – skodelica je bila narejena iz treh delov. Ta stik je bil viden in je nato postal njun prepoznavni znak. Izrežeš, krojiš in daš skupaj. Počasi se je rojeval slog in nastajala je znamka. Čeprav je takšno delo nekoliko zamudno, ima svoj čar, pravita. Dejstvo je, da ponuja drugačne možnosti kot vreteno, ki daje vedno okroglo obliko.

Čeprav oba oblikujeta – danes je na vretenu spretnejši Jošt, ga pohvali Nina –, je Nina tista, ki riše in piše sporočila. Njene besede priromajo na izdelke samo takrat, ko v resnici dobi navdih. In takrat so ta sporočila suho zlato, ker so ljubka, ker so duhovita. Včasih so to globoke misli, skrite v kratkem stavku, misli, ki so del njenega sveta, ljudje pa jih nato prepoznajo kot svoje in si jih prisvojijo. Izdelki gredo z njimi domov in Ninino poslanstvo je izpolnjeno. Jošt se prijetno sonči ob njeni risarski avreoli in simbioza skupnega dela doseže svoj namen.

Žensko telo na skodelicah. Nina običajno riše živalice (»To pač imamo doma,« pravi). Mačke, ježke, ki jedo skupaj z mačkami iz istih posod (posod Shrusko!), srnice, kužke (pokritiziram jo, da je kužkov odločno premalo, se je pa Nina nazadnje pasjeljubcem odkupila s tem, ko je narisala kužka, ki nese vrečke iz trgovine – v resnici nadvse ljubko!), hiške, rožice ... Nedavno sem bila navdušena, ko sem na krožnikih in skodelicah zagledala gola ženska telesa in resnično dobra sporočila. »Tudi to imamo doma,« se smeji Nina.

»Žensko telo ima lepo obliko in je za umetnika zelo privlačno. Ko pritegne drugega človeka, se tudi v tem kaj hitro prepoznamo. Pred kratkim mi je neka gospa dejala, da bo eno teh skodelic kupila možu, ker ima enako majhne prsi kot so tiste, ki so narisane na skodelici. Skupaj smo se smejali in povezali. To je to,« pripoveduje Nina.

V teh skupnih letih je bilo veliko dobre volje, veliko učenja, precej napak in še največ srečnih naključij, da se je vse tako lepo umestilo v njuno zgodbo, sta prepričana. Seveda bi rada še marsikaj naredila in seveda ni prijetno, ko imaš skladišče v spalnici in je delavnica takoj zraven, treba se je voziti na sejme doma in v tujino ter po cele dneve stati za stojnico. A tudi vožnje v druge kraje imata rada, saj takrat samotno življenje, v katerem uživata v Volčji Jami – ki je dovolj blizu in dovolj daleč od vsega –, zamenjata za mestno življenje, ki jima (občasno) prav tako prija. Seveda imajo tudi potovanja svoj čar. Potovanja na sejme v tujino so zanju poslovni turizem, saj si po delovnem dnevu vedno privoščita potepanje, raziskovanje in uživanje. In povsod, kjer sta, črpata nov navdih, ki ga nato odneseta s seboj v hosto. Tako imajo sejmi v tujini zanju dodatno vrednost.

Več v Zarji št. 30, 24. 7. 2018.