Briljantina uprizarja tegobe ameriških najstnikov iz petdesetih let. Je takšna vsebina današnji mladini sploh blizu?
Saša: Kljub temu da se Briljantina dogaja v drugem času, prinaša najstniško tematiko, ki je vedno aktualna. Pogovarjamo se o ljubezni, cigaretah, alkoholu, najstniških zdrahah, neželeni nosečnosti … Čeprav ni sledu o telefonih, brez katerih danes mladi ne moremo, to za mlade sploh ni moteče. Po družbenih omrežjih mi pišejo, kako jim je Briljantina všeč in da so uživali, čeprav poprej niso gledali ne filma ne poslušali glasbe.
Luka: Zgodba je legendarna in večna, samo čas in trendi se spreminjajo. Starejše generacije Briljantino poznajo, ker je že 40 let na odrih, se mi pa topi srce, ko moja sedemletna nečakinja in nečak kar naenkrat znata na pamet vse skladbe, in samo vprašanje časa je, kdaj jih bosta znala še v slovenščini.
Koliko časa so potekale priprave na tako velik projekt?
Luka: Januarja smo imeli avdicijo, februarja začeli vaje, aprila smo dali v peto prestavo, junija pa je bila premiera.
Je bila avdicija zelo stresna? 450 kandidatov se verjetno ne more zvrstiti v enem dnevu?
Saša: Potekala je v treh dneh.
Kako je to videti – stojiš v vrsti, ki se vije kot jara kača, si grizeš nohte?
Luka: Poleg vsega tega prej še poiščeš prave strani na internetu, najdeš napis avdicija za Briljantino, dvigneš obrvi, požreš cmok v grlu, se prijaviš na avdicijo, dobiš povabilo in se pregrizeš skozi tridnevno avdicijo. Po njej sem bil dobesedno izžet! Ko smo bili izbrani v ekipo in že začeli delati, še kakšen mesec in pol nismo vedeli, katera vloga je bila dodeljena komu. Z nami so ravnali kot s skupino in imeli smo se krasno!
Saša: Imeli smo čas za spoznavanje, se igrali spoznavne igre in režiser je opazoval, kdo v skupini je vodja, kdo je bolj pasiven. Na podlagi tega, kako delujemo, nam je nato dodelil vloge. To je bilo krasno! Kar naenkrat je s sabo privlekel list in na veliko tablo začel pisati: Sandy – ime, Danny – ime … In samo čakali smo, kdo bo kdo.
Zanimivo. Tak proces verjetno ni običajen? Luka, vi ste veliko bolj izkušeni, za vami je 17 muzikalov, verjetno imate z avdicijami veliko izkušenj?
Luka: Ogromno! Vseh vrst, v tujini in Sloveniji – od najslabših, nelagodnih, nerodnih do uspešnih. V tujini to zelo na hitro opravijo – za eno vlogo pride v Londonu na avdicijo 300 ljudi, na Broadwayu pa kar 3000! Tudi tu je na avdicijo prišlo veliko ljudi in izpeljana je bila tako prav zato, ker pri nas za muzikal nimamo na voljo izšolanih igralcev, a smo s tem načinom dobili najboljši možen izplen. Samo zato, ker je že od prvega dne bila najpomembnejša energija med nami.
Režiser Jug Radivojević je iz Beograda. Kako se sporazumevate?
Saša: Na začetku zelo težko, zato nam je njegov pomočnik vse prevajal. Ko so nas sprva pozvali, če kdo česa ne razume, naj dvigne roke, nas je večina to res storila. Ob koncu pa smo že skoraj vsi vse razumeli.
Večina vas je zelo mladih in v šoli se niste učili hrvaško oziroma srbsko.
Luka: Nikoli niti nisem obiskoval balkanskih držav, vedno sem rinil v zahodno Evropo, tako da sem imel z razumevanjem srbščine precej težav. Zato sem pogosto butal soigralce, češ, kaj pomeni ta beseda.
Saša: Ampak potem ugotoviš, da se izrazi ponavljajo: ti se postavi tja, to naredi bolj počasi …
Luka: Smiri, odmori – zdaj vse znam! (smeh)
Saša: Smo se pa zaradi jezika veliko nasmejali. Ko je hotel režiser zamenjavo, je rekel zelenjava, na primer.
Luka, vi ste si ta projekt res želeli …
Luka: Zato pa sem bil po vsakem avdicijskem dnevu izžet kot cunja! Res sem hotel biti del te velike produkcije, in preden sem bil izbran, je šlo kar nekaj mojih živcev. Še zdaj sem vzhičen, ker sem nazaj v Sloveniji in del nečesa tako velikega. V Londonu sem bil šest let, tri leta sem študiral in tri leta delal – na West Endu, pri nanizankah, filmih, za BBC in opravljal še druga dela, saj je bilo treba preživeti. London je krasen, ogromno mi je dal, izobrazil me je, ampak bil je čas za novo poglavje. Čeprav je bil preskok zelo težek, sem izredno vesel, da lahko pridobljeno znanje predajam naprej. Ker ga potrebujemo in v Sloveniji se lepo korenini.
Več v Zarji, št. 28, 10. 7. 2018
