Nista samo nogometna navdušenca, ampak veliko več. Bojan je nekdanji nogometaš – drugi strelec slovenske lige, trener, trikratni selektor slovenske nogometne reprezentance, trener je bil tudi v tujini. Lara pa je, ko je bila stara tri leta, gledala tekme v družinski postelji, preden je spet omahnila v sladek sen. In s petimi leti je začela »resno« trenirati. Danes je članica kluba Turbine Potsdam iz nemške Bundeslige, z njimi je podpisala že drugo dveletno pogodbo. Je tudi članica slovenske ženske nogometne reprezentance. Tudi Larin brat Luka je nogometaš. Še mama je zdaj, med svetovnim nogometnim prvenstvom, najglasnejša komentatorka. Seveda, saj se je v življenju med samimi »fuzbalerji« naučila vseh njihovih pravil.
Lara, imamo srečo, da smo vas našli doma?
Ja, ujeli ste me med pavzo, nogometno prvenstvo se je končalo 3. junija, 4. sem se pripeljala z avtom iz Nemčije domov in šla takoj igrat za reprezentanco. Igrale smo proti reprezentancama Islandije in Ferskih otokov, potem pa sem prišla na enomesečni dopust. Leto je bilo kar dolgo, naporno, samo pozimi sem imela tri tedne prosto. Bilo je stresno. Tudi potovanja za reprezentanco so bila naporna. V desetih dneh smo potovali z osmimi letali. Nekaj dni sem bila čisto odsotna. To pove vse.
Kako se je začela vaša nogometna zgodba?
Na prvi trening me je peljal oče, v prvem razredu osnovne šole sem bila, pred tem sem vedno igrala s sosedi in bratom. Vedno sem imela veliko željo po igranju in treniranju nogometa.
Bojan: Ko je začela hoditi na treninge, je bilo obdobje, ko zaradi nje nismo mogli niti na morje. Od petka do nedelje je med tekmami pobirala žoge na igrišču. Od doma je šla ob enajstih, pobirala žoge do petih, ekonom ji je dal rumeno majico. Cele dneve je sedela za golom. Imeli so jo za svojo maskoto. Hrano smo ji nosili kar tja.
Lara: Ko sem hodila v prvi razred, sem takoj, ko sem prišla domov, oblekla dres in obula kopačke ter šla na pomožno igrišče. Vmes sem se malo igrala s punčkami in šla spet na trening. In tako je bilo dan za dnem.
Bojan: Nikoli je niso zanimale risanke, samo žoga. Razumela je, v katero stran se brca, razumela je igro. Imela je čisto nogometna vprašanja.
Lara, pa imate kdaj dovolj žoge, treningov, brcanja?
Seveda pridejo trenutki, ko imamo kakšne priprave, pa imam vsega dovolj, teka, šprintov, takrat se res vprašam, kaj mi je tega treba. A si takoj rečem, da je to treba opraviti, če hočem biti vsak dan boljša. In če hočem živeti od tega, moram narediti prav vse vaje, ki jih trener zahteva, morda še kakšno več. Imamo več treningov na dan ... a je treba stisniti zobe.
Kako je šla vaša pot navzgor, iz kluba v klub in nato v tujino?
Lara: Najprej sem si želela v gimnazijo v Velenje, a potem sem se odločila za gimnazijo Šiška. Ker so imeli nogometni razred, sicer fantovski. Bila sem edina punca med 24 fanti v internatu. Šele naslednje leto so naredili ženski nogometni razred.
Bojan: Vedel sem, da se bo v Ljubljani bolj nogometno razvijala, zato sem se strinjal z njeno željo. Ta šola je bila res dobro organizirana.
Lara: Fantje so sicer v tistem obdobju začeli dobivati mišice in sem jih komaj dohajala. A če tega preskoka takrat ne bi naredila in ne bi trenirala s fanti, ampak s puncami v Velenju, danes verjetno ne bi igrala v Nemčiji. Bilo je pa res naporno zame. Zjutraj trening, potem šola, učne ure, pa spet trening, spet učenje za test ... V Nemčijo sem šla sicer že pred začetkom četrtega letnika in sem ga naredila tako rekoč na daljavo. Prišla sem le na maturo.
Kako ste dobili povabilo v Nemčijo?
Najprej so me povabili na Škotsko, v Glasgow. A škotska liga je manj kakovostna kot nemška. Zato sva šla z očetom pogledat še v Nemčijo. Mislila sem, da bom igrala nekaj sezon na Škotskem, potem pa v Nemčiji, tudi zato, ker še nisem bila stara 18 let.
Bojan: Želel sem, da vidi še primerjavo med Škotsko in Nemčijo. Razlika je ogromna. Nemke so svetovne prvakinje, najboljše na svetu, za njih igrajo najboljše Švicarke, Avstrijke ... Teden dni je bila na preizkušnji v Nemčiji. Takoj ko sva se vrnila, so naju poklicali, ali lahko prideva še enkrat. Po nekaj dneh treninga je namreč Lara začela dohajati druge. In so rekli, da jo vzamejo. Takoj so nam poslali pogodbo za dve leti. V tistem letu je bilo svetovno prvenstvo in Nemke so bile prve – Lara jih je spremljala po televiziji, potem pa čez noč prišla v njihovo slačilnico. To je bilo zanjo tako, kot bi se danes kakšen najstnik fotografiral z Messijem. Vrhunec. Sanje.
Imate še zdaj strahospoštovanje do teh boljših in starejših soigralk?
Lara: Ja, še do pol leta nazaj sem ga imela, vedno sem gledala, da sem njim podala žogo, da so zabile gol. No, zdaj pa si mislim, zakaj ga ne bi kar sama. (smeh) Sem se čisto sprostila. Saj tudi one, tako kot jaz, delajo napake.
Bojan: Ko še ni bila stara 18 let, sem jim predlagal, naj ji poiščejo cimro, ker ni dobro, da je mlad igralec po tekmah sam v sobi, saj razmišlja samo o tem, kaj je naredil narobe. Potem sta leto dni živeli s Švicarko Eseoso Aigbogun. Zdaj Lara že lahko živi sama. Mnogo igralcev nogometa se spopada z depresijo. Kadar imajo krizo pri športu ali pri sebi, se zapirajo vase in razmišljajo. In to ni dobro. Ko sem bil trener v Nemčiji, so štirje fantje naredili samomor. Zato me je bilo strah tudi za Laro. Bila je mlada in neizkušena. Novi Larin trener je bil prej učitelj v gimnaziji in zna dobro ravnati z igralkami. Laro je pohvalil, zavzel se je zanjo in lansko sezono je igrala več kot na začetku. Igra za drugo ekipo, kar je veliko boljše, kot če bi v prvi sedela na klopi. Postala je ključna igralka druge ekipe. Igra cele tekme. In februarja je podpisala pogodbo za prihodnji dve leti.
Celoten pogovor z Laro in Bojanom Prašnikarjem si lahko preberete v 28.številki revije Zarja (10.7. 2018).
