Življenje zajema z veliko žlico – med drugim je v namiznem tenisu osvojila zlato paraolimpijsko kolajno, diplomirala, se zaposlila in je srečno zaljubljena. Nedavno je v idiličnem okolju v Rogaški Slatini pred sedemdesetimi svati iz vsega sveta doživela najlepši dan v svojem življenju, ko je svojemu nekdanjemu sošolcu iz gimnazije v Škofji Loki Petru Pustovrhu uradno obljubila zvestobo. Le nekaj mesecev prej pa sta zaljubljenca po petih letih končno zaživela skupaj. Mateja je posebej za Zarjo razkrila svojo ganljivo ljubezensko zgodbo.
Do petnajstega leta je bila Mateja, ki prihaja iz Sevške doline, običajna najstnica, ki jo je zanimalo veliko stvari v življenju. Bila je nemirnega in raziskovalnega duha in ni zdržala dolgo pri miru. Tako je bilo tudi tistega usodnega dne, ko se je že kot tolikokrat prej s starši odpravila v hribe. Nenadoma ji je spodrsnilo, sprva nedolžni padec je temeljito spremenil njeno življenje.
»Imela sem zlomljeno hrbtenico od šestega do osmega vretenca in poškodovano hrbtenjačo. Od šestega prsnega vretenca navzdol ne čutim nič. Načeloma nimam možnosti, da bi še kdaj hodila. Morda takrat, ko sem bila še mlajša in se je telo še obnavljalo. Že takrat pa so zdravniki dejali meni in mojim staršem, da je zelo malo verjetnosti za izboljšanje,« se je sprijaznila z uporabo invalidskega vozička do konca življenja, a se je odločila za aktivno življenje. V namiznem tenisu je dosegla, kar se je doseči dalo, imela je tudi nekaj težav s poškodbami, med drugim tudi operacijo zaradi rane. Kljub temu v vsaki stvari poskuša najti nekaj lepega. Nesreča je ni odvrnila od vpisa v srednjo šolo in na fakulteto. Oboje je uspešno končala.
Ljubezen iz šolskih dni. »Mateje se spominjam iz šole. Tisto poletje leta 2000 pred začetkom šole se je poškodovala. V šoli so nam zabičali, da moramo biti z njo prijazni, če ne, jih bomo slišali od profesorja za matematiko,« se prihoda nove sošolke spominja Peter, Mateja pa takoj doda, da so bili res prijazni. Nosili so jo po stopnicah. »Z goseničnim vzpenjalcem so me med odmori vlačili gor in dol. Medtem ko so drugi sošolci v par minutah zamenjali razred, je trajalo kar nekaj časa, preden so mene spravili nadstropje niže ali više. To je imelo tudi slabo plat, saj se nisem mogla toliko družiti s sošolci, kaj šele špricati pouka, saj so učitelji v vsakem trenutku vedeli, kje sem. Takrat sem začela trenirati namizni tenis in sem imela po šoli takoj obveznosti. To je še zmanjšalo druženje s sošolci,« se spominja. Peter pa hitro navrže, da je bila Mateja (v nasprotju z njim) res pridna učenka in da so si vsi sošolci od nje izposojali zapiske. Po maturi so se njune poti razšle. Ona se je povsem posvetila športu in študiju, on pa je šel delat. Če bi razmišljala racionalno, pravzaprav skorajda ni bilo možnosti, da bi se kje srečala in zaljubila. A ker usoda ubira čudna pota, sta se po čudežu le našla skupaj. Njuno romanco so pravzaprav zakuhali starši.
Peter, ki prihaja iz Poljanske doline, je bil od nekdaj zelo priden človek in je že zelo zgodaj začel delati. Med drugim v podjetju, kjer sta bila zaposlena Matejin oče in Petrova mama. Vsake toliko je eden drugemu naročil, naj pozdravi hčer oziroma sina, in pozdravi so se vračali. Čez čas sta se končno srečala še v živo in se spoprijateljila.
Nikoli se ni smilila sama sebi. »Všeč mi je bilo, da se ni nikoli smilila sama sebi, vse stvari, ki so se ji dogajale v življenju, je znala jemati s humorjem in se pošaliti tudi na svoj račun. Zelo je lepa in naravna, nikoli ne pretirava z ličili,« svojo izvoljenko hvali Peter, ki je Matejo pred letom in pol zaprosil za roko.
Več si lahko preberete v 28. številki revije zarja, ki je izšla 10. julija.
