Duhovni klic je mladi Andrzej Gosek slišal že zelo zgodaj, zato je bila odločitev, da svoje šolanje po gimnaziji nadaljuje  v varšavskem misijonskem semenišču, zanj zelo lahka. Malce težje sta njegovo odločitev za duhovni poklic sprejela starša. »Doma sem v kraju Puĺawy  blizu Lublina. Poleg dveh sester sem bil edini moški v družini in starša nista bila najbolj navdušena, ko sem povedal, da želim postati duhovnik, čeprav smo verna družina. Slutil sem, da jima je težko, ampak sta me vseeno 'spustila' in me na moji poti podpirala.«

Iz poljščine v slovenščino. Prva pastoralna služba, ki jo je nastopil v Sloveniji, je bila v Dolnjem Logatcu, tam je delal kot duhovni pomočnik. »Ko sem prišel, nisem znal niti besedice slovensko,« se je spominjal. Z ljudmi se je pogovarjal v angleščini, pa italijanščini in malo z rokami. »A to nekako ni delovalo. Tudi mladi, ki so znali angleško, niso radi govorili v tujem jeziku. Dva stavka ja, potem pa so prešli kar na slovenščino.« Škofija je Andrzeju ponudila, da mu plača tečaj slovenščine, pa se je usedel za mizo in se raje kar sam začel učiti našega jezika. »Ljudje so to moje učenje sprejemali zelo naklonjeno, radi so me popravljali, kadar sem postavljal napačne naglase ali pa narobe izgovoril kakšno besedo.«

Gospod, ne morete kar po domače! Jezik je duhovnikovo glavno delovno orodje. Zanimalo me je, kako je na začetku spovedoval, če ni ničesar razumel. »Spoved ni bila težava, saj si slovenščina in poljščina nista tako zelo različni in sem bistvo razumel. Težje je bilo s pridigami. Veste, ljudje pričakujejo govor na nekem nivoju. Na začetku sem se znašel tako, da sem pridigo napisal v poljščini, potem pa mi jo je znanec, Poljak, prevedel in zacahnal akcente, jaz pa sem pridigo prebral. Učil sem se, kot se uči otrok – poslušal sem ljudi in ponavljal besede. Kmalu sem se sam lotil pisanja pridig v slovenščini. Takrat še nisem imel pojma o knjižni slovenščini in sem jih zapisal kar tako, pogovorno. Pa so me ljudje hitro okrcali, češ, gospod, pridige pa ne morete povedati kar tako, po domače. Odvrnil sem jim, da so me oni tako naučili govoriti!«  Duhovnik Andrzej Gosek je nadarjen za jezike, saj jih tekoče govori vsaj pet, in tudi slovensko je spregovoril precej hitro. »Za preprosto komunikacijo sem potreboval približno dva meseca učenja, 'zahtevneje pa sem se lahko pogovarjal po štirih ali petih mesecih,« je povedal. »Po treh mesecih sem že začel poučevati prvo veroučno skupino v slovenščini.« Da, Stvarnik je bil velikodušen pri njegovem talentu za tuje jezike, ni kaj!

Razlike človeka bogatijo. Prijazen in izjemno mil gospod je globoko veren mož. Nekaj takih sem že srečala v življenju in vsem je skupno to, da okoli sebe širijo neki poseben mir in ljubezen. Pri pogovoru z zanimivim duhovnikom sem bila lahko to, kar v resnici sem. In nič se nisem bala, da mi bo žugal, češ, tvoje videnje Boga je heretično. Izobražen mož je bil na misijonskih praksah že v Ukrajini, Belorusiji, Kazahstanu, Gruziji, po eno leto je bil tudi v Izraelu in Azerbajdžanu, veliko pa je hodil zaradi učenja jezika tudi v Italijo in Španijo. Zanimalo me je, kako je opravljati delo dušnega pastirja v Sloveniji. Verjetno popolnoma drugače kot na Poljskem, ki je izrazito katoliška država (njegov medklic – zaenkrat še!). Oče Andrzej nerad govori o razlikah, da ga ljudje ne bi napačno razumeli. »Morda je boljši izraz, da je drugače. Ja, seveda je na Poljskem drugače, ampak to ne pomeni, da je boljše.«  O sebi je prepričan, da ga razlike bogatijo. Pravi, da je svet zelo različen in zato zanimiv. Prva tri leta svoje duhovne službe je opravljal delo kaplana v župniji sv. Ane v Grodzisku Mazowieckem blizu Varšave. Župnija je štela 16.000 duš, v kraju pa je bilo okoli 40.000 prebivalcev. »Lahko povem, da je bilo v moji poljski fari šest duhovnikov, imeli smo deset ali enajst nedeljskih maš, pa to ni bila prav posebno velika fara. Če ima v Sloveniji župnija dva duhovnika in tri nedeljske maše, je pa že ogromna! Na Poljskem je tudi veliko več spovedi, saj so skorajda povsod vrste pred spovednicami, v Sloveniji je tega precej manj.« Takoj pa je poudaril dobro stran naših majhnih župnij: »Slovenske župnije imajo manjše občestvo in se ljudje zelo dobro poznajo med seboj, zato je tudi sodelovanje med njimi in župnijo veliko lažje.«

Več v Zarji št. 26, 26. 6. 2018.