Ernest je zrasel s športom. Njegov oče je bil odličen nogometaš, član mladinske reprezentance, a se je moral zaradi hude prometne nesreče, v kateri je staknil zlom medenice – še danes ima eno nogo krajšo –, posloviti od obetavne kariere. Svoja otroka Ernesta in njegovega tri leta starejšega brata je od malega, ko so še živeli v Ljubljani, spodbujal k športu. Starejši je bil navdušen nogometaš, kratkohlačnik Ernest pa je bil tako očaran nad virtuoznimi predstavami Primoža Peterke, da se je posvetil skokom. »Želel sem biti novi Peterka in bil sem vesel, ko sta me starša vozila na treninge v Mostec. Ko pa sta pri mojih desetih letih kupila kmetijo v okolici Vranskega in smo se preselili, sem treniral v Zagorju. Pri petnajstih sem šel od doma na športno gimnazijo v Kranj, kjer se kalijo skakalci. Bival sem v dijaškem domu in imel le dve stvari: šolo in treninge,« pripoveduje mladi športnik. Kljub temu da ni strasten knjižni molj, je izdelal šolo in se celo vpisal na fakulteto. Skoki pa so ostali njegova velika strast, ki ji podreja življenje. Zaradi njih je našel tudi ljubezen.

Sabina ga je očarala z lepoto in pametjo. »Štiri leta sem bil v dijaškem domu, nato sva šla z Jako Hvalo v stanovanje, uredila sva si ga po moško. Dobro sva se imela, nekaj časa je bilo tudi za zabavo in brskanje po družabnih omrežjih. Pred dobrimi petimi leti sem na Facebooku opazil prikupno dekle, Sabino. Začela sva si dopisovati in nekega dne med prvomajskimi prazniki, ko smo imeli skakalci prost dan, smo šli na izlet na Obalo. Sabino, ki prihaja s Črnega Kala, sem povabil na kavo. Malo sva se šalila in stavila, kdo bo komu plačal kavo, stavo je izgubila, druženje se je nadaljevalo in kmalu sva postala par. Všeč mi je bilo to prekrasno dekle, ki je povrhu še pametna, ambiciozna, pridna, razmišlja s svojo glavo, ima jasna stališča o vseh stvareh in še bi lahko našteval. Sprva sva se dobivala na zmenkih. Kar nekajkrat sem se tihotapil k njej v študentski dom v Ljubljani, kjer je študirala socialno pedagogiko, ali pa je ona prihajala k meni v Kranj. Ko nisva več mogla drug brez drugega, sva začela živeti skupaj v najetem stanovanju v Kranju.« Uživala sta in načrtovala prihodnost. Sabina Ernesta podpira na njegovi športni poti. Povsem ga razume, saj je bila tudi sama dolgo športnica – bila je odlična v gimnastiki, nato pa se je odločila za študij. Z gimnastiko je ostala povezana kot trenerka. Če je le utegnila, je zanj navijala na tekmah in je razumela njegovo odsotnost zaradi treningov.

Usodna nesreča. Tako je bilo tudi tistega mrzlega decembrskega dne pred dvema letoma. Ernest je šel zjutraj z Anžetom Semeničem teč za ogrevanje pred treningom. Bil je prav zoprn dan – neprijetno mrzlo in vse okovano v led. Pogodbenemu delavcu v planiškem centru se je mudilo. Slabo je očistil zaledenel avto in ga pognal. Z vso hitrostjo se je peljal po cesti in ni opazil športnikov med tekom. Anžetu je uspelo odskočiti, za Ernesta je bilo prepozno. Z vso silo je treščil vanj. Razbil je vetrobransko steklo in mostiček na strehi. »Nesreče se ne spominjam. Šele čez čas sem se zbudil v bolnišnici in povedali so mi, kaj se je zgodilo. Menda mi je prav peklenski mraz rešil življenje. Imel sem krvavitve v možganih, ki pa so zaradi mraza manj otekli, kot bi sicer. 15 minut sem ležal na tleh in staknil pljučnico. Nato je prišel helikopter, dali so me v umetno komo in odpeljali v Klinični center. Mesec dni sem bil v bolnišnici, vendar nisem vedel, kaj se mi je zgodilo. Sanjal sem, da sem na počitnicah v Ameriki, da sem prišel iz letala … Bolj ko so mi razlagali, da sem imel nesrečo, manj verjetno se mi je to zdelo, čeprav so mi povedali, da imam kompliciran zlom noge, zaradi česar sem v mavcu, počeno očesno dno, več zlomov obraznih kosti, krvavitve možganov, natrgane živce v vratu … Domači so me vsak dan obiskovali in spodbujali. Danes mi je hudo, vendar Sabine nisem spoznal. Kljub temu so jo njeni starši vsak dan vozili k meni na obisk v Ljubljano. Počasi se mi je stanje začelo izboljševati. Dali so mi hojco, da sem lahko naredil nekaj korakov. Še sanja se vam ne, kako hitro človeku oslabijo mišice, kljub temu da sem bil prej kot športnik v vrhunski kondiciji. Po dobrem mesecu v bolnišnici so me poslali na rehabilitacijo v Sočo, vendar sem imel še mavec in rehabilitacije niso mogli začeti. Šel sem domov in čakal, da mi bodo sneli mavec in se bom lahko začel postavljati na noge,« pripoveduje Ernest.

Trdo garanje za vrnitev med športnike. Svojo usodo je sprejel mirno in bil od prvega dne odločen, da bo storil vse, da se vrne k skokom. Mesec dni je bil še v Soči, nato pa je počasi začel s treningi v fitnesu. Ves čas se je pogajal z zdravniki, ali je že toliko okreval, da bo lahko šel skakat. Vendar je moralo miniti še dobro leto, preden so ga devetega maja letos končno le spustili na 50-metrsko skakalnico v domačem Zagorju, kjer je vedel, da se mu ne more nič zgoditi. »Malo me je bilo strah, ali sploh še znam skakati. Po drugi strani pa še dobro, da sem imel zlomljeno nogo, sicer bi že prej rinil na velikanko,« se svoji vnetosti smeji Ernest. Nikoli ne bo pozabil, kako je trpel, ko sta z Jako Hvalo, ki je moral na rehabilitacijo zaradi strganih križnih vezi, celo lansko leto preživljala v fitnesu, medtem ko so drugi tudi skakali. Po glavi se mu je podilo nešteto misli, vse pa so bile povezane s tem, ali bo lahko skakal. Nikoli, res nikoli pa se ni obremenjeval zaradi nesreče ali zvračal krivde na voznika avtomobila, ki ga je zbil.

Veličina duha in srca. »Človeku, ki me je povozil, je bilo hudo. Ko je lahko, me je poklical in se pozanimal o mojem stanju. Lani marca sva šla v Planici na kavo in se mi je opravičil. Videl sem, da mu je iskreno žal in da je bila nesreča. Zato sem se tudi odločil, da ga ne bom tožil. Zanj je že dosti huda kazen, da mora živeti s to zavestjo, jaz pa razen nekaj evrov ne bi nič pridobil. Nočem mu greniti življenja,« razmišlja Ernest, ki si želi še dolgo ostati v skokih. Ker je to šport, v katerem ni veliko denarja, bi mu bilo precej lažje, če bi imel kakšnega osebnega sponzorja, sicer bo moral malo premisliti, kako naprej. Vseeno pa je prvo soboto v juniju naredil velik osebni korak. Sabino je že lani septembra zaprosil za roko. Tudi tu ni šlo vse gladko: želel si je to narediti romantično, med poletom v balonu. Vstala sta ob štirih zjutraj in se odpeljala v Celje na letališče, da bi vzleteli. Ker je preveč pihalo, so polet odpovedali. S tem pa je padla v vodo tudi zaroka. Naslednjič sta šla na Štajersko, kjer je tista cesta v obliki srčka, ki se je Ernestu zdela tako romantična. Vendar se mu še sanjalo ni, da je to zasebna posest, lastniki pa ne prav navdušeni nad množicami turistov, ki jo oblegajo. Tokrat je naročil še fotografa, da bi obeležil trenutek, ko bo Sabino zaprosil za roko. Ker se tudi to ni poklopilo, sta šla drugam, izrekel je usodno vprašanje, potegnil ven prstan, ona je pristala, sledilo je fotografiranje, nato pa načrtovanje poroke.

Več v Zarji št. 25, 19. 6. 2018.