Skoraj prva reč, ki se nama je pripetila, ko sva sedla na klopco v Tivolskem Tičistanu, je bila, da nama je tik nad glavi prilebdela sinička. In se tam zadržala dragocenih deset sekund. Oba sva to vzela kot odlično znamenje.
V svoji imenitni zadnji knjigi ste zapisali: »Z leti sem se otresel velike večine bedarij, s katerimi nas mrcvari medicina.« Katera je bila za vas ključna tovrstna bedarija, ki ste se je otresli?
Hm, nobena ni bila prav posebej ključna, samo dolgo je trajalo, da sem se otresel vseh. Tako zadnjih deset let recimo ne jemljem čisto nič drugega več kot ibuprofen. Ta mi kot inhibitor izločanja prostoglandinov pomaga, da imam namesto brutalne tridnevne gripe nekje desetdnevno blago gripico, ob kateri lahko delam in celo malo tečem. Tudi prehranskih dodatkov ne jemljem.
Kako to? Kaj ni to skoraj malo neodgovorno?
Naj ponazorim s primerom. Širša zdravstvena industrija zdaj na račun osteoporoze recimo na veliko služi s tem, da te polni s kalcijem. Kakšna neumnost! Če telo prej ni bilo zmožno predelovati kalcija, da bi ustrezno prehajal v kostno maso, ga tudi iz tablete ne bo zmožno presnavljati. In kaj se dejansko zgodi? Nepresnovljeni kalcij se kot v bojlerjevih ceveh nabira pod brado v karotidnih žilah. In mnogi ubogi bolniki, ki jemljejo te tablete, čez deset let pogosto umrejo zaradi zamašitve vratnih žil. Za kar, neverjetno, sploh nihče ne odgovarja!
Z leti ste na podlagi svojih raziskovanj vzpostavili neki lastni paralelni zdravstveni režim, na podlagi katerega potem svetujete ljudem, ki se v težavah obračajo na vas. Pri tem, pravite, ste tudi precej uspešni. Prejle ste mi recimo pripovedovali o prav neverjetnem preboju pri neki gospe …
Mislite na tisto, ki je šest let redno hodila na Sočo, da so jo toliko razgibali, da je lahko sploh životarila naprej? Ampak ona ni v resnici niti životarila! Zjutraj ni imela kontrole ne nad črevesjem ne nad urinom. V resnici iz postelje sploh ni bila zmožna vstati, temveč se je morala zvaliti na tla in po trebuhu priplaziti do kuhinje. Zakaj? Da je lahko pripravila zajtrk za familijo.
Ježeš …
Pa saj za to pri fibromialgiji v resnici gre! Ta ženska je garala za najbližje. In ker sama ni hotela odnehati, je odnehalo telo! Telo je reklo: »Jaz se ne grem več!«
A z vašim svetovanjem se ji je stanje popravilo.
Ključno je bilo, da je na papir izlila svoje življenje. Vse zlorabe, ki si jih bil deležen kot otrok, se namreč vpisujejo v tvoje živčevje. Če to izpišeš, se izpisuje tudi iz tvojega živčevja in tvoja odraslost postane veliko lažja. Čeprav tisto, kar je napisala ona … Veste, celo jaz kot star maček, ki sem videl in prebral že marsikaj, sem moral besedilo nekajkrat vmes preprosto odložiti. Ker nisem več mogel brati.
A potem se je gospe stanje izboljšalo?
Kaj izboljšalo, ozdravela je! In potem ko se ji ni bilo več treba ukvarjati s svojimi simptomi, se je bila prisiljena začeti ukvarjati s svojim življenjem. Tako je končno tudi pustila toksično družino in našla človeka, ki jo zna imeti rad. Neverjetna zgodba: zdaj sta si zgradila hišo na morju in živita srečno.
Prav res neverjetno!
Naslednji veliki izziv je bil, da je ozavestila, da med prepiri sploh ne reagira na svojega moža, temveč na svojega očeta. In da se temu primerno odziva mnogo preveč srdito glede na situacijo. Tega je v naših zakonih nasploh ogromno – pa ne samo v zakonih. Saj veste, ko se zakonca na smrt spreta, ne da bi treznemu opazovalcu kasneje znala razložiti zakaj. Ker sta se v resnici prepirala odcepljena, potlačena dela njunih osebnosti.
Ki sta v resnici rjula na svoje starše, čeprav jih sploh ni bilo v sobi.
Na starše ali pa na kake druge pomembne like iz otroštva, ki so jim takrat delali svinjarije.
(V tem trenutku k nama za mizico v parku pristopi bled mladenič, ki naju je že nekaj časa previdno opazoval. »Vi ste Branko Gradišnik, pisatelj in maratonec, kajne?« spoštljivo povpraša. »Vsaka čast. Cenim to, kar počnete. Predvsem vaš pogum in pa ta vaš humor!« Branko vedro sprejme kompliment in se vrne k pripovedovanju.)
Kot rečeno, v izpisovanju se skriva ključ za marsikatero ozdravitev. Seveda pa človek potem ne sme obtičati v tej fazi.
Pa vas bela stroka kaj grdo gleda, ko ji takole skačete v zelje in amatersko svetujete različnim bolnikom? Pa še zastonj!
(stoično odmahne) Ne ne, to je gluha loza.
Haha, kaj to pomeni?
To je izraz iz ene od Trdinovih povesti o Gorjancih. Tam je loza, gozd, kjer se nič ne sliši, en sam glas ne. To je gluha loza, v kateri se pri nas znajdemo vsi taki samorastniki, ki štrlimo iz udobnega in dobičkonosnega konsenza. Nihče nas ne sliši, nihče ne piše o nas. Samorastniki tako brez izjeme postanemo osamelci.
Za vas osebno je bil glavni recept za ponovno harmonizacijo tako s telesom kot z dušo ketoza, kajne? Torej stanje, v katerega se človek menda pretisne, če večino energije namesto iz ogljikovih hidratov pridobiva iz maščob.
Bo kar držalo. Odkar sem odkril ketozo, se mi je velika večina reči dokončno uredila. Pravzaprav sem doživel celosten preporod. Postal sem tudi neprimerno bolj učinkovit in ustvarjalen. Morda bo najbolj zgovorno, če povem, da sem v ketozi postal tako poln življenja, da sem začel na svojih sprehodih kar spontano pobirati vse smeti, ki jih najdem!
To je res zgovorno.
Narava je že dolgo nazaj žal postala predvsem kraj, kjer ljudje odlagajo svoje zločine. In globlje v gozd ko zabredeš, hujše reči so tam zakopane. V teh štirih letih sem dobil precej pretanjen vpogled v te koncentrične kroge smeti in zločinov.
Bi lahko ta vpogled delili z nami?
Seveda, z veseljem. Prvi, torej še najbolj benigen krog, je rob gozda. Kjer se začnejo »olagume«, ki so jih odvrgli ljudje, ki varajo svoje partnerje. Nekje med pol deveto in deveto zjutraj jih lahko zasačiš, ko so tam na obronkih parkirani v svojih avtomobilih. To niso pravi obiskovalci gozda. To so predvsem ljubitelji gozdnega roba, ki njegove čare ponavadi izkušajo s kakšno sodelavko. In zadnja stekla njihovega avtomobila so vedno zatemnjena.
No, ampak ali res lahko tako posplošujemo?
Oh, to je dejansko tako prevladujoč pojav, da lahko zdajle bralkam mirno namignem naslednje. Če bo ki njim kdaj prišel mož in rekel: »Ti, veš kaj, naslednji avto mora imeti pa zatemnjene šipe,«, je to enako skrb vzbujajoče, kot če se v obratnem primeru žena kar naenkrat vpiše v mešani pevski zbor.
Hahaha. To bo najbrž še kako držalo. Ampak te uporabljene »olagume« vi potem dejansko poberete in odstranite iz kraljestva narave?
Poberem, pa tudi tampone in podobno! Ampak ponavljam, to je samo prvi krog.
Kaj čaka dobrohotnega sprehajalca v drugem?
Če samo malo zakoračiš v hosto, je tam vse polno zmečkanih pločevink piva. Kje blizu pa pogosto ležijo odslužene vodne pipe. To, kako srdito so bile pločevinke zmečkane in kako daleč v grmovje zabrisane, precej jasno govori o tem, da so z njimi mladi fantje prišli izražat svojo jezo na figure avtoritete. Ob čemer se ponavadi samo prizanesljivo nasmehnem, saj vem, da je šlo pri tem vseeno tudi za neko vrsto terapije. Vsaj za prvo silo.
Pa mislite, da te pločevinke mečkajo samo fantje?
Predvsem oni, ja. Deklice svojo agresijo obračajo nase, vase. One se kontrolirajočim materam, ki jim do grama natanko odmerjajo vse v življenju – od tega, kaj bodo jedle in brale, do tega, kakšen izrazni ples bodo plesale – upirajo drugače. Te punce imajo samo še trdnjavo svojega telesa. Anoreksija ni recimo nobeno kemično neravnovesje: anoreksija je zloraba tiste čisto zadnje svobode, ki človeku vedno ostane. Torej svobode, da sam sebi škodiš. No, te punce v gozdu namesto zmečkanih pločevink puščajo prazne tablice tablet, ki v velikih količinah povzročajo drisko.
Hm, slikovito opisano, morda celo malce preveč.
No, potem je pa tu že naslednji, notranji krog.
Kaj pobirate tam?
Hja, tam notri so pa seveda tiste reči, ki jih nihče ne sme najti.
Več v Zarji št. 46, 12. 6. 2018.
