Vesna V. Godina bi za Gašperja rekla, da je kljub rosnim 27 letom visoko funkcionalen človek: na Dolenjskem, kjer živi, ima v lasti avtopralnico s petimi zaposlenimi. Organizira koncerte in dogodke, tudi sam ima dve glasbeni skupini, s katerima nastopa. Sledi svojim sanjam in jih pridno uresničuje. Ena njegovih sanj je bila želja po plesnem znanju. In postal je najboljši plesalec, kar se je dalo. Teden za tednom je bil v šovu Zvezde plešejo med najboljšimi, na koncu že tako dober, da je kradel pozornost gledalcev svoji profesionalni soplesalki Maji Geršak.
Plesni izziv. Zakaj je Gašper sprejel izziv in se pridružil oddaji Zvezde plešejo? »Vedno sem rad plesal. Ko so me lani oktobra poklicali s POP TV, se mi je zdelo, da bi to lahko bil šov zame. Šel sem skozi avdicije, konec decembra sem izvedel, da sem sprejet. Želel sem si, da me ljudje spoznajo, in ker je v Sloveniji zelo malo takšnih priložnosti, da te lahko gledajo kar nekaj nedelj zapored v najbolj gledanem šovu, se mi je zdelo, da tega ne smem izpustiti. Plesal sem v osnovni šoli s sestrično, to je bil najin izbirni predmet. Kasneje sem rad plesal tudi na veselicah, če je le bila prilika. Ritem je v meni. A profesionalno se plesa nisem lotil, niti na tečaje nisem hodil. Zdaj mi je malo žal.«
Še en izziv. Moral se je odločiti med dvema odličnima ponudbama: na začetku leta so ga povabili še v muzikal Briljantina. Intenzivne vaje zanj bi bile ravno v času oddaje Zvezde plešejo, premiera pa junija. In ker Gašper ne mara polovičarstva, je vedel, da se mora odločiti samo za en izziv – izbral je televizijo, čeprav je Briljantina zanj najboljši in najljubši muzikal na svetu. V njem si je res želel nastopati. A že je prišla nagrada za težko odločitev: pred kratkim so mu ponudili vlogo leva v muzikalu Madagaskar. Torej se je takrat odločil prav. V tej oddaji ga je prav gotovo videlo in spoznalo dosti več ljudi. In zanimive ponudbe bodo še prihajale.
Glasbenik. Napredovati želi v vsaki stvari, tako tudi v glasbi, ki mu je res najljubša. Lani je bil na avdiciji za šolo popularne glasbe Bimm school v Londonu, prišel je med prvih trideset, a izbrali so jih samo dvajset. Toda ne bo odnehal. Pel je na lanski Slovenski popevki. »Komercialni pop mi leži in delal bom v tej smeri. Imam tudi svojo skupino, pravzaprav kar dve.« Študiral pa je tudi klasično petje, zaključil je konservatorij za klasično glasbo. Najprej je na željo staršev igral diatonično harmoniko, a ne s srcem. Pel je v šolskem zboru, učil se je tudi kitaro in klavir. Naredil je srednjo gradbeno šolo, ker ga je zanimala arhitektura. »Sem umetnik po duši, zato bi mi bil všeč tudi ta poklic. A poleg gradbene šole sem se vpisal na glasbeno, na konservatorij. In potem je glasba zmagala. Vedno me je povlekla nazaj.«
Na njegovi strani. Kaj so mu prinesle Zvezde plešejo? »Ljudje so me spoznali takšnega, kot sem, sprejeli so me, dobil sem jih na svojo stran. Nekako sem se jim prikupil, zdaj so moji podporniki. Zase sem bil zmagovalec že davno pred koncem šova, ne glede na rezultat. Rad bi, da me spoznajo tudi kot glasbenika, to je največ, kar si želim doseči.« Kako pa ve, da so ljudje na njegovi strani? »Ogromno mi jih piše na družabna omrežja, dobivam sporočila, da sem se jih dotaknil in sem jim všeč. Po vsaki oddaji sem zasut s pismi. Sploh nimam časa vsem odgovoriti in se zahvaliti. Neka gospa mi je na primer napisala, da sva ji z Majo v navdih, da je spet začela plesati, ko naju je gledala. Druga gospa – pišejo mi v glavnem starejši – mi je napisala, da prav čuti mojo energijo. Lepo.« Kaj pa ženitne ponudbe, ga podrezam. Gašper se zasmeje: »Vsega je.« Aha, torej tudi ženitne ponudbe. Gašper je namreč še samski. Halo, dekleta, v akcijo! »Za ženitne ponudbe se zahvalim, trenutno za punce sploh nimam časa,« se smeje.
Avtopralnica. Gašper ni samo sanjač, temveč zna sanje tudi uresničevati, čeprav to pomeni trdo delo. »Doma nimamo milijonov, s katerimi bi me zasipali; če sem si kaj zaželel, sem moral zavihati rokave in se boriti. Če želiš v glasbi kaj ustvariti, to dosti stane. Če glasbe prav zares ne čutiš, se ne splača vlagati vanjo, saj je predrago. Ker sem potreboval denar, sem pred dvema letoma najel avtopralnico in jo kasneje odkupil. Imam nekaj zaposlenih ljudi. Prirejam pa tudi koncerte za hotel Dolenjc v Novem mestu in dogodke.« Kakšen šef je? »Rad imam red, ne maram, da se ljudje ne držijo pravil. Nisem vzkipljiv, ne vpijem, sem pa dosleden, stvari morajo 'štimati'. Moji fantje vedo, kaj želim, in če se tega držijo, je vse v redu. Če pa ni, morajo iti. Dobrega delavca je težko dobiti. Mislim, da sem dober vodja in znam razdeliti delo. Tudi pri organizaciji koncertov.«
Soplesalka Maja. Omenim mu, da ob soplesalki Maji ni videti kot šef, temveč deluje ubogljivo, nežno. Pove, da Majo zelo spoštuje in ve, da je z njo v dobrih rokah, ter ji povsem zaupa. »Maja se je stoodstotno podredila mojim željam in sanjam.« Katerim? »Da plešem v vseh oddajah, do konca,« odkrito prizna. »Imava tako dober odnos, da tudi ona upošteva mene. Koreografijo dela name, stvari, v katerih sem videti dobro. Mnogi me sprašujejo, ali se kdaj spreva. Meni se to zdi nemogoče, ker se tako vzajemno spoštujeva.« Vprašam ga, kateri je zaslužen, da vadita več kot drugi pari, od osem do deset ur na dan. Gašper pravi, da želi pri vsakem projektu biti stoodstoten, pa tudi Maja mu podarja ves svoj čas. Maja s partnerjem sicer dela in živi v Hongkongu, a se želita vrniti v Slovenijo. Zato je tudi njej v interesu, da jo v šovu opazi čim več ljudi. In zato neutrudno garata. »Delovne navade so mi privzgojili starši, odraščal sem na kmetiji, imeli smo tudi gradbeno podjetje. Vem, da se je za stvari treba boriti. Zato z Majo trenirava, oba sva perfekcionista in garača, v tem šovu sva se zelo povezala. In rada sva skupaj. Po treningu greva še na pijačo.«
Boleči gležnji. Gašper je sicer športnik, saj ste opazili njegovo izklesano telo. Hodi na fitnes, rad teče, fizično je bil pripravljen na plesni izziv. A vseeno. »Ker so to novi gibi in koraki, so me pri quick stepu in jivu v četrtem in petem tednu začeli boleti gležnji. Noro so me boleli. Imel sem polepljene s kineziološkimi trakovi. Takrat sem hodil na terapije, potem pa je bolečina minila. Bolele so me tudi mišice, predvsem na nogah, ker nisem znal pravilno 'kickati'. Jemal sem vitamin C, magnezij, alge, vse mogoče dodatke, da je telo dobilo nazaj, kar je izgubilo. Zadnje čase sploh nimam stika z resničnim življenjem, treniram ples cele dneve, sploh ne vem, kdaj je noč in kdaj dan. Večinoma prespim kar v Ljubljani, pri prijateljih. Ko mi ljudje čestitajo, se sploh ne zavedam čisto dobro, kaj se dogaja.«
Pričakovanja staršev. Starši so seveda pričakovali, da bo Gašper, edini sin v družini, prevzel družinsko podjetje. Toda čutil je, da to ni to, čeprav je hodil na srednjo gradbeno šolo. Vleklo ga je v glasbo. »Zdaj so tudi doma dojeli, da sem dober v plesu, začeli so verjeti vame. Tudi k temu je pripomogel ta šov.« Gašper ima rad konje, treniral je jahanje. Doma imajo še vedno pet konjev, gradbeno podjetje pa so močno skrčili. Tudi avtopralnico bo dal v najem, ker ne zmore več. Obdržal pa bo organizacijo koncertov in drugih dogodkov: »To zelo rad počnem, rad poskrbim, da vse lepo teče, rad sem ustvarjalen. In ti dogodki se povezujejo z glasbo, ki je res moja ljubezen. Pa nestrpno že čakam muzikal. In želim ustvariti čim več pesmi. Glasba je tek na dolge proge.«
Celoten članek o Gašperju si lahko preberete v 22. številki revije Zarja. (29.5.2018)
