Čeprav je bila ura šele devet zjutraj in je bila nedelja, so bile Teja, Marijana in Marinka že močno razigrane in dobre volje. Najbolj Teja Glažar, ta je prva zagledala bager na parkirišču pred snemalno hišo in se kar sama odločila, da se bodo fotografirale v njem. Pogumno je v lepem kostimu, ki ga je kasneje potrebovala za snemanje, sedla nanj in šele potem opazila, da je tam nekdo malical živo rdečo marmelado. Preostali dve sta se ji pridružili malce bolj zadržano, a vseeno so se med fotografiranjem smejale in zabavale. Marinka Štern je bila na začetku najbolj zadržana, vendar se tudi ona ni mogla upreti Tejini pozitivni energiji. Pogovor z njimi je bil prav tako poln smeha in modrosti, ki so si jih odlične in še vedno aktivne igralke, močne, gajstne ženske nabrale v poklicu in življenju.
Vse tri ste že prekoračile 70. obletnico. Pa še vedno delate. Sodelovati v tako velikih produkcijah, kot sta Usodno vino in Reka ljubezni, ni mačji kašelj. Vse tri imate zahtevne vloge, dosti ste angažirane. Kako zmorete? Kako to, da ste še vedno v pogonu?
Marijana: Zelo se vesela, da sem v družbi tako vitalnih kolegic. Dokler bom lahko in dokler me bodo potrebovali, bom z veseljem delala. Moja generacija se sicer v glavnem ukvarja z diagnostiko, jaz pa se tukaj družim z mladimi. Aktivnega mojega letnika ni ravno v izobilju. Kot v vsakem poklicu moraš ves čas delati. Ne smeš nehati. Ne moreš biti eno leto doma, potem pa v projekt, to ne gre. S honorarjem oplemenitim svojo penzijo. Potrebna pa je disciplina. Prvič delam takšno produkcijo. Če moram vstati ob štirih zjutraj, si rečem, kaj mi je tega treba. A ko dam na tehtnico pluse in minuse, gre gotovo v dobro to, da človek ostane v kondiciji.
Teja: Uradno sem že tri leta v pokoju, a tega še nisem izkusila. Usodno vino smo začeli snemati, tik preden sem šla v pokoj. Tako da nisem doživela dolgočasja, pred katerim so me svarili, bi ga pa prav rada doživela. (smeh)
Marijana: Naš poklic je eden redkih, v katerem potrebujejo tudi starejše – drugod se jih želijo znebiti. Ena mlada igralka ne more igrati »stare babe«.
Marinka: Mene je penzija kar prizadela. Upokojili so me takoj, po »zujfu«, v Mladinskem gledališču. Sem se kar nekaj let pobirala. Dobila sem še nekaj dela, a ne prav dosti. Z nadaljevanko Reka ljubezni pa sem dobila kar dobro zaposlitev: doma se je treba naučiti ogromno teksta. Ni lahko, a to doživljam kot igralski trening in mi je super.
Kaj pa vas je prizadelo, ko ste šli v pokoj?
Marinka: Prizadelo me je, ker sem morala iti, pa sem imela v delu več predstav kot marsikateri mlajši kolega. Sicer so mi dovolili, da jih odigram do konca, pa še zdaj zaigram v kateri, a število se zmanjšuje. In potem je kmalu vsega konec. Odsek je bil res nenaden. Morali bi se upokojevati počasi, postopoma, morda najprej za polovični delovni čas, pa potem tretjinski.
Teja: V primerjavi z Marinkinim je bilo moje gledališče dosti prijaznejše. Delala sem deset let več, kot je bilo treba. Imela sem tri uspešnice, največ predstav od vseh in je bilo tudi teatru v interesu, da sem še igrala. Tako teh težav nisem imela.
Marijana: Moje gledališče ni bilo tako prijazno do mene kot Tejino, ampak sem delala drugje, tako da nisem občutila praznine. Je pa najbrž grozno v vsakem poklicu, ko doživiš ta rez. Konča se način življenja, ritem, to so hudi šoki. Pod pogojem, da si rad opravljal to delo. Če ga nisi, komaj čakaš, da se konča.
Teja: In pod pogojem, da si zdrav. Ter da si v našem, igralskem poklicu toliko pri sebi, da si zapomniš tekst. Jaz imam kar srečo, da so me vedno radi klicali, ne glede na to, da sem iz province.
Marijana: Zaradi lepih oči te gotovo več ne kličejo! (smeh) Morajo biti druge kvalitete! Če imaš dosti drugih stvari, nimaš časa prisluškovati sebi: Uh, tukaj me je nekaj štihnilo!
Koliko imate sploh časa zase?
Teja: Jaz nič. (smeh)
Marijana: Jaz imam dva vnuka, kolikor lahko, se ukvarjam z njima. (smeh) Nista več tako majhna, hčere se starajo, vnuki se starajo, me smo pa venomer enake! (smeh)
Marinka: Jaz pa sem kljub Reki ljubezni posadila tri vrste krompirja! (smeh) Včeraj. No, tri vrstice.
Marijana: S poljedelstvom se pa ne boš hvalila v moji prisotnosti! (smeh)
Teja: Saj jaz bi tudi sadila krompir, pa se bojim, da če bi se prepognila, se ne bi več vzravnala. (smeh vseh treh) Še regrata ne morem več nabirati! Ko sem v trgovini želela pogledat nizke cene, sem počepnila, potem pa nisem mogla več vstati. Sem se potem vlekla za vse tiste police, da sem se lahko spet vzravnala. Počutila sem se kot Kafkov hrošč. (smeh) Nikoli več ne bom gledala nizkih cen! (smeh) Zdaj se zelo pazim. Tako je, če si star. Dobro, da me nihče ni videl.
Marijana: Jaz pa sem imela nastop v Cankarjevem domu in pridem na sceno, na tonsko vajo, tam stoji Partizanski pevski zbor, tam je bila tudi majhna stopnica, in sem padla pred zbor. Ko so me začeli pobirati, sem jim rekla, naj pazijo, da ne bo obležal še kateri od njih, saj je nekaj precej starejših od mene. (smeh) Kakšen nastop bi potem bil, če bi vsi ležali! (smeh)
Teja: Ti si imela vsaj moške okrog sebe, jaz pa nikogar! (smeh)
Marijana: Še danes me boli telo od tistega padca, to niso šale.
Marinka: Jaz pa zelo gledam pod noge, veste. (smeh) Za fanti ne gledam več.
Marijana: Pametna punca! (smeh)
Teja, pred leti ste posneli zelo gledan slovenski film Krč, z zelo lepim prizorom seksa z Borisom Cavazzo.
Teja: Snemali smo v gozdu pri Mokronogu, scena je bila seveda zaprta. Režiser Božo Šprajc in snemalec, Cavazza na meni, jaz spodaj, pod njim. Snemali smo vse popoldne, nismo pa vedeli, da imamo gledalca: na drevesu je ves čas ždel domačin in nas gledal. Jaz sem bila čisto trda in pojedena od mravelj, na koncu snemanja so me morali odnesti s prizorišča, vso otrplo, ker je Cavazza kar težek dec. Eto, spet nisem mogla vstati, to se mi v življenju ponavlja! (smeh) Že takrat, v prejšnjem stoletju! In potem so Cavazzo v vaški gostilni vsi z občudovanjem gledali, češ, kakšen kerlc je, ker je tisti domačin vse raztrobil. Da je vsakič, ko je režiser zavpil akcija, on »lahko«. Je bil pa res eden najbolj gledanih filmov, a se ve, zakaj.
Nadaljevanje članka si lahko preberete v 22. številki revije Zarja. (29.5.2018)
