O tej pereči problematiki smo se pogovarjali s Tatjano Buzeti, direktorico direktorata za dolgotrajno oskrbo pri ministrstvu za zdravje. Pojasnjevala je, kaj naj bi zakon o dolgotrajni oskrbi prinesel in zakaj ni bil sprejet.
Že pet vlad zapored je med prioritete zapisalo, da bodo sprejeli ZOD, ki naj bi bil temelj za dostojno starost vseh. Ko so bile volitve mimo, so pa vsi po vrsti pozabili na predvolilne obljube.
Rast potreb po dolgotrajni oskrbi je naš pereč izziv, ki ga zaznavamo vsi: politika, stroka in civilna družba. Iz medijskih objav, nacionalnih strateških dokumentov in pozivov civilne družbe ter ne nazadnje Evropske komisije je razvidno, da si vsi želijo, da bi se to področje tudi v Sloveniji čim prej sistemsko uredilo. Je pa pri nas tako, da se običajno vsi strinjamo glede ključnih problemov, reševal pa bi jih vsak po svoje. Tudi leta trajajoč razkol med socialno in zdravstveno stroko je največkrat priročen izgovor za politiko, da se nič ne zgodi.
Ali ZOD ni bil sprejet, ker je bil slabo pripravljen ali ker se za najranljivejše skupine ljudi v naši državi nikoli ne najde denarja? Je razlog kje drugje? Ob tem pa vemo, da so se vedno našle milijarde za banke, ne pa za starejše, invalidne in kronično bolne!
Zdravstvena reforma na področju financiranja in financiranje dolgotrajne oskrbe sta zelo trd oreh, ki ga je skušalo streti kar nekaj vlad. Brez dodatnega denarja za zdravstvo in dolgotrajno oskrbo v prihodnje ne bo šlo. Vzpostaviti moramo nov model financiranja vseh štirih stebrov socialne zaščite: zdravstvenega in socialnega varstva, pokojninskega sistema ter dolgotrajne oskrbe. Obstoječi model je preživet. Naj ponovim: kot družba bomo morali doseči dogovor, da bi bili za vse te stebre socialne zaščite pripravljeni nameniti več javnih sredstev, in to tudi zahtevati od politike.
Kaj naj bi ZDO prinesel starejšim, ki potrebujejo vsakodnevno pomoč?
Vsem starejšim, ne glede na to, ali se bodo odločili za odhod v domsko oskrbo ali ostati v domači, bi prinesel kakovostno oskrbo in s tem dostojno starost.
Pri sestavljanju zakona smo imeli v mislih predvsem tiste, ki želijo ostati doma, in tudi njim zagotoviti enake storitve, kot jih imajo oskrbovanci v domovih upokojencev. Naš drugi cilj je bil, da bi za vse te storitve, ki jih potrebujejo pomoči potrebni, namenjali več javnih sredstev in da bi imeli starejši ljudje možnost izbire.
Pomembna novost naj bi bila tudi ta, da bi bile vse informacije o dolgotrajni oskrbi centralizirane.
Tako je. Na vstopni točki bi lahko upravičenec ali njegovi svojci dobili vse informacije o pravicah, storitvah in prostih zmogljivostih. Poznamo sedanje stiske svojcev, ki že tako ali tako obremenjeni zaradi nenadnega poslabšanja stanja staršev kličejo na nič koliko telefonskih številk, ko iščejo pomoč. Tega ne bi smelo biti več.
Kdo bi skrbel za starejše na njihovih domovih?
Predlagali smo, da bi storitve dolgotrajne oskrbe na domu izvajali socialni oskrbovalec, tehnik zdravstvene nege in bolničar negovalec. Za te storitve bi uporabnik plačal 25 odstotkov, 75 odstotkov pa bi krila javna blagajna za dolgotrajno oskrbo. Predlagali smo tudi sklop novih storitev, ki bi se v celoti financirale iz javnih virov. Gre za ohranjanje in krepitev samostojnosti posameznika, svetovanje za prilagoditev stanovanja, kar lahko pomembno pripomore k večji varnosti starejših, ter možnost psihosocialne podpore za uporabnike in njegove svojce. V predlog zakona smo vključili tudi usposabljanje oskrbovalcev.
Gotovo veste, da za starejše skrbijo v glavnem ženske, in to brezplačno?
Res je. Skrbijo za otroke, partnerja in za svoje ter pogosto še za moževe starše. Res je tudi, da to ni značilno le za neformalno oskrbo, ampak je vsesplošna feminizacija tudi v šolah, ki usposabljajo za skrbstvene poklice. Sprememb tradicionalno zakoreninjenih družbenih vzorcev ne bo čez noč. Smo pa prav zato neformalnim oskrbovalcem v predlogu zakona namenili veliko večjo podporo, kot jo imajo danes.
Bi bilo z novim zakonom kaj drugače?
Predlagamo institut osebnega pomočnika. Vsak, ki bi se odločil, da bo skrbel za enega ali oba starša, bi prejemal nadomestilo za plačo v višini minimalne plače in imel plačane tudi vse prispevke za zdravstveno in pokojninsko zavarovanje iz javnih virov. Strošek osebnega pomočnika ne bi bil več breme družine ali občine, kot je sedaj. Zakon bi prinesel tudi možnost, da mož in žena ostaneta v delovnem razmerju vsak za polovičen delovni čas in skupaj prevzameta skrb za svojca. Oseba, ki bo potrebovala dolgotrajno oskrbo in bi se odločila za denarni prejemek ali osebnega pomočnika, bi bila upravičena še do 14-dnevne nadomestne oskrbe na domu ali v domu starejših. Cilj tega je preprost – razbremeniti svojce, da si lahko tudi oni odpočijejo in živijo bolj kakovostno.
V domovih za starejše za stanovalce skrbijo zaposleni, ki so pogosto nezadovoljni s plačilom in delovnimi razmerami, preobremenjeni in kadrovsko podhranjeni. Kakšne normative predvideva ZDO?
Prepričana sem, da zaposleni v domovih starejših delajo dobro in strokovno. Gotovo pa so med njimi tudi posamezniki, ki mečejo slabo luč na vse. To se dogaja v vseh storitvenih dejavnostih. Je pa res, da že več kot polovica stanovalcev domov starejših občanov potrebuje veliko pomoči zaradi telesne nepokretnosti ali demence ali obojega. Temu pa niso sledile tudi spremembe pri kadrovskih normativih za zdravstveno osebje, zlasti pa ne normativi na področju socialne oskrbe. Zato smo v predlogu zakona predvideli kadrovske okrepitve, saj je čas, da bi odpravili ločevanje na zdravstveno in socialno oskrbo. Predlagamo integrirano dolgotrajno oskrbo, ki jo izvaja interdisciplinarni strokovni tim v povezovanju z neformalnimi izvajalci.
Vsakdo, torej tudi kmetje in gospodinje, ki dodatka za pomoč in postrežbo v obstoječem sistemu ne morejo dobiti, bi imeli na voljo štiri možnosti: sofinanciranje oskrbe na domu ali v domu starejših, lahko bi si izbrali osebnega pomočnika ali pa se odločili za denarni prejemek. Če bi se odločili za denar, bi po predlogu zakona prejemali vsak mesec glede na kategorijo 116, 180, 277, 335 in v peti kategoriji upravičenosti 422 evrov.
Pravite, da če bi hoteli vsem zagotoviti dostojno starost, bi morali uvesti novo zavarovanje.
Izračunali smo, da za to potrebujemo približno 110 dodatnih milijonov evrov na leto. Ta znesek bi zbrali, če bi vsakdo z obveznim doplačilom za dolgotrajno oskrbo prispeval od 1,4 do 31,6 evrov mesečno, odvisno od višine neto dohodka. Pri pokojnini 500 evrov bi to pomenilo približno 4, pri plači 1700 evrov bruto pa 8 evrov na mesec. Najvišji znesek bi plačevali tisti, ki zaslužijo tri povprečne plače in več.
Več v Zarji št. 22, 29. 5. 2018.
