Večinoma mladi znani plesalci in plesalke ter – Ivica. Bo zmogla parirati mlajšim? Ona pa je iz oddaje v oddajo bolj prepričala s svojo neverjetno energijo, zagnanostjo, dobro voljo, kot ni prepričal nihče drug. To, da se med treningi ne pritožuje in pri svojih letih kaže neverjetno voljo do življenja ter raziskovanja novih stvari, navdušuje. In Ivica je tudi v živo, brez kamer, nasmejana, vesela, radoživa, razposajena in zgovorna kot malokatera mladenka. V čem je skrivnost?

Želja po plesu. Za začetek: kdo jo je spravil v šov Zvezde plešejo? »Že od nekaj sem si želela plesati,« pove. »V dvoje. Vedno sem plesala na odru, sama, poskakovala ob glasbi, ker me vsakršna glasba kar privzdigne. V dvoje pa ne. Pokojni mož mi je želel izpolniti to željo, šel je v plesni tečaj, a na žalost nisva prišla do skupnega plesa. Potem pa so me moji Primorski fantje spodbudili, da sem sprejela povabilo v šov, pa tudi družina, sin, hči in vnuki. Vsi so bili navdušeni.« Ivica trenutno živi v hiši s sinom in tastom, očetom pokojnega moža, ki je star 90 let. »In se lepo razumemo.«

Pred desetimi leti je izgubila moža. »Odšel je čez noč, ne da bi bilo kaj narobe z njim,« se spominja Ivica in postane zamišljena. »Star je bil 53 let, zgodilo se je na njegov rojstni dan. To je bil velik in boleč šok. Imela sva se zelo rada. Skupaj sva bila tudi v ansamblu, on je bil vodja tehnične ekipe, sicer pa tudi glasbenik, igral je z mnogimi primorskimi skupinami. Ko sem šla k Primorskim fantom, je šel z mano in skupaj sva hodila po nastopih dvajset let.«

Njena glasbena pot. »Glasbeno kariero sem začela zelo zgodaj, s četrtim letom starosti. Zelo rada sem pela. Pri dvajsetih sem malo pavzirala zaradi družine, imela sem prvega otroka, deklico. Pri njenih desetih letih smo dobili še fantka. Mož je igral, jaz pa sem gospodinjila in bila mama. Tako je bilo tudi najbolj prav. Vmes sem bila voznica primorskih ansamblov, s kombijem sem jih vozila na ‘špile'. Kasneje, leta 1988, sem začela peti poklicno, vsak večer, po restavracijah, s skupino v Portorožu. Peli smo za turiste, narodno in narodno-zabavno glasbo, bili smo v narodnih nošah.« A Ivica ni bila vse življenje samo pevka. »Najprej sem dvanajst let delala kot prodajalka, dvanajst pa kot vzgojiteljica predšolskih otrok. V trgovini sem si poškodovala hrbtenico in si potem poiskala delo vzgojiteljice, ker imam otroke strašno rada. Ko pa sem začela peti, oboje ni šlo. Potem je leta 1991 prišla vojna, v Portorožu so zapirali hotele, turisti so začeli odpovedovati dopust, mi smo ostali brez dela. V Izoli sem se srečala s Primorskimi fanti, ki takrat niso imeli pevke, in sem jim rekla, da če jo bodo kdaj potrebovali, naj se spomnijo name. Naslednji dan me je poklical vodja ansambla Bogdan in začeli smo vaditi. Moj prvi nastop je bil drugega februarja leta 1992 v Rivieri, v izolski gostinski šoli. Od takrat sem z njimi že 28 let.«

Moževa šefinja. Kako sta vendar z možem ob večinoma večernih nastopih zmogla čuvati otroka?»Pomagali so nama sorodniki, pa je šlo. Hčerka, ki je bila deset let starejša, je bila kdaj tudi varuška.« In kako to, da je med otrokoma kar deset let razlike? »Prva je bila rojena iz ljubezni, drugi pa načrtovan,« se spet smeje Ivica. »Pa hišo sva zidala, tako da ni bilo časa in se otroku ne bi mogla toliko posvečati, kot sva se lahko kasneje.« Kako je spoznala moža? »Ko sem delala v prodajalni v Ankaranu, je prišel tja delat kot vajenec. Bila sem njegova mentorica, med nama je bilo dve leti razlike, usmerjala sem ga. Ker sva bila oba glasbenika, sva začela igrati v isti skupini in spoznala, da imava skupne interese in podobne pogledena svet, zaljubila sva se ter poročila.«

Prebolevanje po Ivičino. Kako je sprejela moževo nenadno smrt? »Bil je šok, ker se je zgodilo čez noč, a jaz sem takšen značaj, da kadar se mi kaj hudega zgodi, si naredim načrte, se zaposlim, treba je bilo poskrbeti tudi za otroka, za denar, imela sem skupino, ki mi je stala ob strani, treba je bilo vstati in iti. Zato želim tudi v tem šovu pokazati, da nikoli ni prepozno, da se pobereš, poskusiš nekaj novega, da se zmotiviraš, ker te nihče drug ne more. Ker se ne bo nihče pobral namesto tebe. Treba je samo začeti, vstati in iti, prvi koraki so morda težki, drugi pa je že lažji. In kmalu najdeš sredino, ljudi, s katerimi se dobro počutiš, s katerimi lahko narediš nekaj dobrega zase, za svoje zdravje.«

Predsodki, predsodki. Ivico vprašamo, koliko se ozira nanje, na predsodke glede starosti, nošenja minice ... »Nikoli! Če bi se ozirala na to, ne bi bila pevka, ne bi stala na odru v izključno moški družbi. Dosti sem se naučila od moških. In tudi jaz sem veliko dobrega in lepega naučila njih. Ljudje so dobri in slabi, predsodke in nevoščljivost prepoznam, razčlenim, premislim in se odločim, ali se je s tem vredno ukvarjati ali ne. Če ugotovim, da se ni ter da je pomembneje tisto, kar sem se odločila, bom naredila tako, kot sem se namenila. In ne bom žalostna ali razočarana niti za trenutek. Šla bom naprej. «Kaj pa nošenje mini krila, ki je njen zaščitni znak? »Ko sem prišla k Primorskim fantom, smo imeli oblečene gorenjske narodne noše. A ko smo začeli igrati narodno-zabavno glasbo, ne več toliko narodne, se mi je zdelo neumestno, da še naprej nosimo narodno nošo, ki je zame svetinja. Ker smo začeli igrati mediteransko narodno-zabavno glasbo, rahlo kičasto, se mi je zdelo prav, da se kičasto tudi oblečemo. Narodno-zabavna glasba ni avtohtona, v Sloveniji obstaja in pridobiva veljavo zadnjih 50 let. Je izpeljanka iz narodne glasbe. Mi smo ji dodali italijanski, mediteranski stil, kar po svoje, z mandolinami. Ko smo šli na festival, sem prvič oblekla kratko krilce, ki sem ga sešila sama, fantje pa so oblekli belo-modre črtaste majice in bele hlače. Takrat so se ljudje v medijih zgražali, kaj se to pravi, kratko krilce ob tej glasbi. Tako sem bila prva, ki sem si to upala.«

Nikoli ne bo pela pesmi Tine Turner. Ivica obožuje Tino Turner, vse njene pesmi zna na pamet, hodi na njene koncerte, poje pa narodno-zabavno glasbo. Kako gre to skupaj? »Z možem sva začela z rockom, bil nama je všeč. Primorci smo bili dobro obveščeni o glasbenem dogajanju po svetu. O Tini Turner sem vedela vse, in ko sem jo videla na odru, kako je ljudi s svojo energijo spravila v ekstazo, kako je dala res vse od sebe, se je v meni nekaj premaknilo in rekla sem si, da bi tudi jaz želela biti takšna. Naredila bom vse, da tudi bom. Njenih pesmi nisem hotela peti, zato ker jo tako globoko spoštujem. Nimam njene barve glasu, njenih zmožnosti, njene veličine, tako da si ne upam. Original je original, kopija pa je samo kopija. Saj tudi nas oponašajo, se oblačijo v oblačila, podobna našim, in nam pošiljajo filmčke, da se jim nasmejemo. Za pusta pa sploh. Sicer pa tudi na naših koncertih pojemo in igramo rockovske pesmi. In jaz na odru ves čas plešem, ne morem biti pri miru. To moje gibanje je bilo doslej sicer ‘razmetano’. Zdaj bom malo bolj disciplinirana.« 

Celoten članek o Ivici si lahko preberete v 16. številki revije Zarja (17. 4. 2018).