Tako sončnega, nasmejanega človeka že dolgo nisem srečala. Na njen predlog sva se začeli takoj tikati in pri pogovoru o njeni »namišljeni« poroki oziroma snubitvi sva imeli obe solze v očeh, Lara pa me je ganjena objela. Ko sem kasneje srečala igralko Marjano Brecelj, ki je prišla na snemanje Reke ljubezni, me je vprašala, ali sem jo trdo prijela, pa sem ji povedala, da sva jokali. In je odvrnila, da se staram. Mogoče res. A Lara Komar, Irena iz Reke ljubezni, mi je strašno všeč.

Lara je res sončna ženska. Najprej je neverjetno lepa. (Fotografinja Mateja je med fotografiranjem nenehno vzklikala: »Madonca, kolk si luštna«!) Njeni dolgi lasje, lepe oči, višina in vitkost … Pa prijazna in odprta. Ves čas se smeje. Govori kot žuboreč potoček. Težav kot da ni v njenem življenju oziroma jih zna premagati z dobro voljo. Pravi, da je srečen človek. Kako ji to uspe?

Kako ji je Reka ljubezni spremenila življenje. »Že prej sem imela pestro življenje, z italijanskim gledališčem, v katerem sem zaposlena, veliko potujemo po Italiji, gostujemo po tri, štiri mesece in vedno sem potovala z vso družino, s sinovoma in možem, sicer ne bi šla. Snemanje te nadaljevanke pa je čisto novo poglavje v mojem življenju, tako profesionalno kot človeško. Veliko sem se že naučila in se še učim. Tudi od kolegov igralcev in tehnično. Nov izziv pa mi je prinesel tudi veliko življenjske energije, saj sem spoznala mnogo novih ljudi, ki so zdaj del mojega življenja. Skupaj smo skoraj vsak dan. Ekipa je čudovita, igralci so profesionalni in dobri ljudje. Vsa ekipa je živahna, vsi držimo skupaj. To govorim res iz srca. Kadar se vozim iz Trsta proti Ljubljani, se po navadi učim besedilo in sem srečna, da bom delala tukaj. Danes bom na primer tu tudi prespala. Artur in Joakim sta ob takšnih priložnostih pri moji mami ali pri tašči, tako da ne občutita, da mame ni, to je zanju izlet. (smeh) Res se dobro počutim tukaj, ker delimo delo in življenje. Igralci imamo posebno življenje, ne delimo samo informacij, ampak še kaj več, tudi čustva. To gre v globino. Jaz pustim srce odprto za dobro in slabo. Pri tem poklicu se res držimo za roke.«

Odprto srce. Jo to odprto srce kdaj tudi boli, kadar pridejo slabe stvari, me je zanimalo. »Če srce zapreš, si ustvariš zidove, oklepe. In jaz tega ne znam. Kadar pride slabo, mi je sicer zelo hudo, a kadar pride dobro, mi je zelo lepo – in mislim, da je to življenje, za katero je vredno živeti. Vsaj jaz živim na tak način. To je svoboda. Da sem jaz lahko jaz. Imam srečo, da imam sopotnika, ki je ravno tako srčen človek.« In kje je našla tega sopotnika, Italijana z imenom Davide? »To je bilo naključje, ki ni bilo naključje. Vesolje ti pošilja darila, ki jih lahko vidiš, začutiš ali pa ne. Oba sva bila na koncertu v Trstu, na trgu Unita, po Barcolani, in sva se spogledala. Takrat sva se videla in zagledala, kot v filmih. (smeh) To je bila ljubezen na prvi pogled. Življenje včasih preseneča. A naučili so me, da se je za vsako veliko ljubezen treba boriti. On ni bil prost, in čeprav sva oba začutila, da je to to, sem morala še kakšno leto hrepeneti za njim. Ves ta čas sva se 'naključno' videvala. Potem je šel on v Barcelono delat, da bi pri sebi razčistil, kaj si želi, in potem me je po treh mesecih poklical sredi noči, no, ob štirih zjutraj, in me vprašal, ali bi prišla v Barcelono. Seveda sem spakirala in šla, čeprav sem delala na radiu, vedela sem, da je to za življenje. Od takrat se nisva več ločila. Skupaj sva že dvanajst let.« No, po tej zgodbi sva se strinjali, da je močnejša od tiste v Reki ljubezni. Ali pa vsaj podobna.

Artur in Joakim. Kako Lara združuje željo po svobodi in to, da ima dva mala junaka, stara tri in pet let? »Pravim, da je to najzahtevnejša vloga, ki sem jo kdajkoli imela, čeprav me osrečuje iz dneva v dan. Od otrok se veliko naučiš, predvsem ne živeti samo zase. Čeprav imam svoje življenje, se stoodstotno dajem za otroka. Moje življenje je postalo moje in njuno, vlogo mame pa živim naravno in spontano. Moja družina me je vzgajala v ljubezni, moja mama je bila rojena za mamo, bila je vzgojiteljica v vrtcu. Mislim, da je glavno, kar te mora voditi v življenju, ljubezen, da delaš s srcem, karkoli počneš, da si tudi mama s srcem. Sliši se kičasto, a res tako mislim.«

Srečen človek. Lara se je ves čas najinega pogovora smejala, tudi zelo naglas, ko je pripovedovala o sebi in svojih ljudeh. Res je odprta. Vse mi je povedala, še preden sem jo do konca vprašala. »Po značaju sem nasmejan, srečen človek, lahkotno stopam skozi življenje. Trudim se za vsako stvar, a če hočeš biti srečen, se moraš truditi za to. Sreča ni cilj, sreča je pot. Za to moraš delati vsak dan. Moj mož je moj sopotnik, midva hodiva skupaj, je tudi moj prijatelj, daje mi nasvete, kot da sta mu jih predala moja starša, ob njem se počutim jaz, svobodna, varna. Skupaj se imava lepo. Iščeva se in se zabavava. On je arhitekt, zelo rad pa dela tudi z rokami, naš dom je lastnoročno ustvaril od začetka do konca. Od električne napeljave do opremljanja. Kupili smo staro stanovanje v centru Trsta, on je iz njega naredil dom. Zadnji dve leti pa tudi veliko piše, o vsem, napisal je zgodbo za otroke. Vsak dan nekaj napiše. Svoj čas rad podarja ljudem, pa tudi sebi in družini. Zelo je odprt.«

Iz mešane družine. Lara je pol Italijanka – po mami, pol Slovenka – po očetu. Doma z otrokoma govori slovensko, mož pa italijansko, razume tudi slovensko. Artur in Joakim obiskujeta slovenski vrtec. Lara je veliko let delala v Slovenskem stalnem gledališču v Trstu, potem pa so jo povabili v italijansko gledališče Rossetti v Trstu, in ker ima rada spremembe, izzive, je ponudbo sprejela z navdušenjem. »To je v bistvu potujoče gledališče, pripravimo predstavo in potem z njo potujemo. To se mi je zdelo fantastično, pa tudi moj mož je bil takoj za to, da potujemo skupaj, da smo 'cigančki'. (smeh) Sodelujem pa tudi še s slovenskim gledališčem in prav zdaj hodimo okrog z otroško predstavo.« Jo razdalja med Trstom in Ljubljano kaj obremenjuje? »V Trstu je moj dom, tam so tudi moji in Davidovi starši, otroka sta navezana nanje, a Ljubljana mi je zelo všeč. Doma se včasih igramo, kje bomo čez pet let, in si gradimo hiške v New Yorku, na Maldivih, pa tudi v Ljubljani, v Trnovem. (smeh) Tako da je vse še odprto. Vesolje pošilja znake, vse se še lahko zgodi, če te znake vidiš.«

Celoten članek si lahko preberete v 16.številki revije Zarja (17.4.2018).