Da bi lahko v polnosti začutil neposrednost stiske, v katero je Kemis spravil družino Kropfovih, jo moraš uzreti na lastne oči. Tisto, kar je bilo nekoč Tojnica, v resnici teče dobrih pet metrov od vhodnih vrat njihove čudovite moderne hiše sredi Barja. To na vseh straneh obdaja – zelo od blizu – recimo najbolj toksični grajski jarek v zgodovini regije.
Bernarda v zgodnjefebruarskem večernem mrazu žalostno pokima proti vodotoku. »Skoraj dve leti kasneje še vedno ne vemo, kaj vse je sploh gorelo. Od monitoringa ljudi nismo videli absolutno nič. Nič! Čeprav so gospodje na veliko obljubljali in to obljubo tudi zapisali v sklepnem poročilu Šestanove medresorske komisije. Še do danes nismo dobili končnega poročila požarnega inšpektorja, kot tudi ne gradbenega. In tudi o analizi mrtvih rib za zdaj niti zloga. Imam samo podpisan zapisnik, da so kriminalisti takrat takoj po požaru vzeli vzorec. Ta zapisnik je za zdaj edini dokaz, da se je odvzem vzorca sploh zgodil.«
Bernarda, se ti kaj žge? Bernardi Kropf bi res težko očitali, da se je kakorkoli gnala za status javne osebnosti. A ob takem razpletu dogodkov preprosto ni mogla molčati. Brutalni kemični napad (tudi) na njeno družino jo je naredil za »slovensko Erin Brockovich«, kot so jo domiselno poimenovali v Delu, kjer so jo lani tudi nominirali za osebnost leta.
Tisti usodni majski večer, se spominja danes, se je začel enako idilično kot vsi drugi. Potem pa je nenadoma sosed zavpil: »Bernarda, se ti kaj žge?« Nekaj tesnobnih sekund zatem je vsa družina že strmela v petnajst metrov visok steber črnega dima iz Kemisovega poslopja. Najprej so mislili, da je zagorelo pri komunalnem podjetju. Nihče jih ni o ničemer obvestil, nihče jim ni nič svetoval. Ko so klicali na Civilno zaščito, jim je ženski glas po kratkem posvetu razložil, da njihova hiša ni ogrožena.
Strupeni smrad. Ob enajstih, ko se na parceli dobesedno ni več dalo dihati, so se usedli v avto in pobegnili k mami v Ljubljano. Naslednje jutro so po radiu slišali, da vse skupaj sploh ni bilo tako hudo, da je situacija pod kontrolo in da grejo lahko občani mirno v službo in vrtec. »No, če je pa tako, se lahko vrneva!« je Bernarda pogumno rekla možu. A ko sta parkirala na parceli, so ju za hišo pozdravili celo jezerce v nebo obrnjenih ribjih trebuhov, nekaj centimetrov debela plast mazuta na gladini potoka in z nevzdržnim smradom zasičeno ozračje.
Po čem je smrdelo? »Po kemiji, to je najboljši opis. Kot bi se naša hiša znašla v gromozanskem kemičnem laboratoriju na odprtem. Ena izmed krajank, ki je astmatičarka, je tu, kjer pravkar stojiva, zdržala celih pet minut. Če bi ostala še dve, je kasneje rekla, bi jo morali odnesti stran.«
Strupeni smrad je potem ves maj in junij izhlapeval, kar je bilo v zgodnji poletni vročini še prav posebej čudovito doživetje. Skale na bregovih Tojnice so bile še dolgo črne kot kokakola. Počasi jih je spral šele dež. »Naši rački pol leta sploh nista hoteli v vodo – pa menda veste, kaj pomeni voda za race? Sploh pa poleti!«
Serija šokov. Tri dni po požaru je morala Bernarda na urgenco zaradi hudih glavobolov. Tem ni prav nič pomagala serija šokov, ki so jim bile pozneje žrtve okoljske katastrofe izpostavljene v procesu, ki bi ga lahko le s skrajno ironijo poimenovali sanacija.
»Prvi šok,« se spominja Bernarda, »je bil, da je ARSO na svoji spletni strani objavljal izvide analiz, pretipkane v tabele brez podpisa, brez žiga – tja notri jih je lahko pretipkal kdorkoli! Originali niso bili objavljeni.« Naslednji šok je bil, ko se državni uradniki pri analizah niso držali niti osnovnih merskih enot. »Prva analiza je bila v miligramih na liter, naslednja v mikrogramih na kilogram. Ko sem prosila prijatelje kemike, naj mi preračunajo, da bomo lahko primerjali, so samo odkimali. Osnove kemije učijo, da je to pač nemogoče, so mi razložili. Kako je nekdo iz danih analiz izračunal, da 'se situacija izboljšuje', ve torej samo on.«
Tretji šok je eden tistih, ki še trajajo. Ko je Bernarda ustrezne inštance zaprosila za odgovore na vsa ta še kako pereča vprašanja, ni dobila nobenega odgovora.
Kot tudi še ni dobila odgovora na poizvedbe o četrtem šoku: šest ali sedem za človeka strupenih elementov, katerih močno povišane vrednosti so našli pri prvem vzorčenju, v naslednje sploh ni bilo vključenih. Ali pa jih nemara tajnici ni bilo dovoljeno pretipkati v tabele na ARSOVI spletni strani?
Vse mrtvo. In že je bil tu peti šok. Uradne službe so na njeni parceli vzele vzorec samo na enem mestu, torej na enem samem delu potoka. Prosila jih je, naj to vendarle naredijo vsaj še na drugi strani, ki je bližje katastrofi in tudi vhodu v hišo … Pa niso hoteli. »Vzorec so vzeli tam, kjer je potok tekel hitreje in so torej lahko pričakovali, da bo hitreje sprano.«
Tako ji ni preostalo drugega, kot da to stori sama. Reci in piši šest tisoč evrov jo je stala celostna toksikološka analiza na Nacionalnem inštitutu za biologijo. A ker sta vedela, da se borita za zdravje svojih otrok, sta jih z možem pač plačala. In glede na to, kako strašljive so bile ugotovitve analize, jima za denar ni žal. Vse alge in ribe, ki so jih dali v vodo iz potoka, so pomrle. Tudi če je bilo v posodi samo 30 odstotkov vode z Bernardine parcele in 70 odstotkov navadne vode, je vse pocrkalo. Ločeni testi za mutagene snovi so pokazali, da so se ribe v tej vodi nehale razmnoževati.
Testiranje je trajalo mesec in pol. Na koncu je dobila naročnica debelo uradno poročilo z vsemi žigi in podpisi. Nemudoma ga je seveda poslala na ARSO. Še danes čaka na kak bev ali mev.
Sami svoj sodnik. Namesto odgovora uradnih varuhov javnega zdravja je bila deležna le tišine in nadaljnjih šokov. Ker Tojnica teče po njeni parceli in ob deževju redno poplavlja njene travnike, so ji kot edini občanki odobrili vlogo za status stranke v procesu sanacije. To ji je omogočilo vpogled v dokumentacijo. »Ugotovila sem, da je Kemis sam napisal sanacijski načrt in ga predložil ARSU, ta pa ga je gladko prepisal.«
Še danes je globoko ogorčena ob dejstvu, da lahko povzročitelj največje okoljske katastrofe v slovenski zgodovini kar sam sanira strupeni krater, ki ga je pustil za sabo. »Za božjo voljo, zakaj imamo potem vse tiste dobro plačane strokovnjake po agencijah in uradih?! Pa saj vendar ni šlo za to, da bi nekdo v potok zlil dva litra olja!«
A celo to je zbledelo ob dejstvu, da je Kemis potem saniral le prvih 170 metrov vodotoka, ki se razteza na 800 metrih. Kar pomeni, da se temne struge, ki v celoti obdaja hišo Kropfovih, sploh niso pritaknili. »S tem da gre za hudourniški vodotok. Če dva dni dežuje, pač poplavi! In to ne samo moje, ampak tudi sosednje travnike, kjer kmetje kosijo travo, da z njo krmijo živino.«
Ko že nizamo šoke, moramo omeniti tudi uradno vzorčenje zemljin in vrtnin. »Država je po požaru začela vzorčiti 1600 metrov od epicentra požara in šla potem navznoter, čedalje bližje Kemisu. A ko so prišli do nas, najbližjih, torej nekje do radija 200 metrov, so preprosto nehali meriti. Ker da jim je zmanjkalo denarja.«
Več v Zarji št. 10, 6. 3. 2018.
