Saša Einsiedler: Najprej je treba imeti rad sebe, potem pride pravi
Nekateri srečo najdejo v prvo, drugi v drugo, Saša pa je morala poskusiti še v tretje, preden je v njeno življenje vstopil pravi moški. Pred tem je morala skozi zapleteno in težko osebnostno preobrazbo. Šele ko je spremenila nekatera prepričanja o življenju, moških in ljubezni, je sreča spet potrkala na njena vrata. »Srečujem veliko globoko v sebi nezadovoljnih ljudi. Mnoge ženske bi rade spremembo, pa si ne upajo same poskusiti, ne vedo, kje začeti. Preveč si želimo ugoditi drugim, premalo časa imamo zase. Za temeljito spremembo ni dovolj priti na eno delavnico ali prebirati knjige. Treba je odkriti, kaj si sploh želiš, narediti načrt, se naučiti strategije, zamenjati vzorce in potem v akcijo! Ker je veliko dela, si je treba nameniti dovolj časa, da lahko pripravimo dober odriv za lepše, uspešnejše življenje, z lepšimi odnosi, več denarja in z več ljubezni do sebe! Če smo srečne me, so srečni vsi okrog nas,« je prepričana. Ko se je znebila starih in omejujočih prepričanj, se ji je zgodil tudi pravi moški. Postavni profesor Andrej je sreča, ki je potrkala na njena vrata, ko je bila na to pripravljena. »Zdaj se počutim dobro, mnogo lažje mi je živeti in uživam življenje z mnogo manj skrbmi, bolj neobremenjeno,« pravi. Ljubezen v zrelih letih se precej razlikuje od mladostniške. »Nedavno smo se s prijateljicami pogovarjale, da smo si, ko smo bile mlade, tako želele, da bi nam kdo rekel 'ne morem živeti brez tebe, ti si mi vse'. Če ti pa zdaj to reče kak moški, samo zbežiš, hitro, kot le lahko ... Ko si zrel, vsaj približno, ne potrebuješ več nekoga, da ti pove, da si v redu. To veš že sam. In zato odpade kup strahov, kaj pa če ..., ki zastrupljajo odnos. Si tak, kakršen si, zadovoljen s seboj, nimaš nemogočih zahtev, vse je tako preprosto,« je prepričana. Ker sta oba zrela in odrasla (pa ne samo po letih), se zlahka dogovarjata o vsem. Tudi otrocih. Ona jih ima pet, on tri. »Ne vidimo se veliko, kadar pa se, je vse čisto normalno. Oba imava svoje življenje in se druživa predvsem takrat, ko imava čas in sva brez otrok. Kadar pa smo skupaj, med nami ni kratkih stikov,« razlaga Saša, ki se ji dogaja toliko stvari, da je tudi lanski abraham kar poletel mimo nje. In medtem ko je štirideseti rojstni minil skorajda neopazno, se je desetletje pozneje pocrkljala, kot se spodobi: najprej so bili poleti z družino na morju in šli vsi skupaj na večerjo, sredi poletja pa se je z Andrejem in nekaj dobrimi prijatelji odpravila na ogled sončnega mrka v Ameriko. Vse težave in preizkušnje so Sašo oblikovale v močno, trdno in zelo prizemljeno žensko, ki se znajde v vseh okoliščinah. Zna trdo delati, pa tudi zajemati življenje z veliko žlico, ljubiti in sprejemati ljubezen. Medtem ko prebirate tele vrstice, je v Indiji, kamor so Andreja povabili predavat, ona pa ga spremlja. Po končanih obveznostih si bosta vzela še nekaj dni za oddih. Domov se bosta vrnila spočita, povezana, zadovoljna in željna novih izzivov. Ker ne živita pod isto streho, takšne skupne pobege cenita še toliko bolj.
Natalija Verboten: Midva si poveva vse. Včasih tudi zelo glasno.
Pevka od nekdaj visoko ceni ljubezen in se je zanjo pripravljena pošteno potruditi. Ker so se njeni starši ločili, ko je bila še majhna, je družina še toliko više na lestvici njenih prioritet. Zanjo bi lahko dejali, da je svojo ljubezen našla na delovnem mestu. Dejan je bil najprej član njene spremljevalne skupine, nato pa jo je pospremil še malo dlje, v svoje srce. Ker sta oba zelo temperamentna, je bilo njunih dvanajst let, od tega sta jih poročena deset (konec avgusta bosta praznovala njegov rojstni dan in obletnico poroke), občasno tudi precej burnih. Vendar sta ponosna nase, da ves čas rasteta in sta se naučila prebroditi tudi težke trenutke. Dobro lepilo za njun zakon sta njuna sinova: pevki so zdravniki napovedovali le malo možnosti za materinstvo in se je za prvega sina Maxa dodobra namučila, potem pa ji je bila starševska sreča dana še v drugo. »Še zdaj se spominjava svojega poročnega dne, ki je trajal dva dni. Naredila sva si ga po svojih željah in tudi zdaj ne bi nič spreminjala. Poroka je prvi dan potekala v najožjem družinskem krogu, po civilnem obredu v naravi smo si privoščili dobrote v priznani gostilni na Štajerskem, potem sva vse svate povabila na avtobus in smo se odpeljali na dvodnevni poročni izlet po Sloveniji. Ker je imel Dejan na dan poroke še rojstni dan, sem mu pripravila še presenečenje ob večerji v Štanjelu, tam mu je zaigral Rock'n'band, naslednji dan pa smo se s svati odpravili na potep po slovenski obali in morju,« pripoveduje pevka, ki si je kot marsikatero mlado dekle želela pred oltar. S poroko sta z Dejanom tudi uradno potrdila, kar sta čutila. Tudi po toliko letih ta iskrica med njima še vedno ni zamrla. Seveda pa se Dejan vedno spomni na njuno obletnico poroke.
»Težko bi pozabil na obletnico poroke, ki jo ima na rojstni dan, pa tudi sicer je pozoren moški. Iz praznovanja ne delava drame, jo pa praznujeva z dodatno mero pozornosti in crkljanja. Če na tisti dan delava, si naslednji dan vzameva čas zase, včasih pa obletnico praznujeva z otrokoma,« pripoveduje Natalija in dodaja, da lepi trenutki ne pridejo sami po sebi, temveč se je treba za odnos potruditi. »Za uspešen zakon (kot za vsako drugo stvar, v kateri si uspešen) je treba trdo delati. Nič ne pride samo od sebe in nič ni samoumevno,« je prepričana. Kljub marsikateri preizkušnji, ki sta jo doživela in prebrodila skupaj, se imata iz leta v leto bolje skupaj. Posebej težko jima je bilo, ko so jima zdravniki povedali, da zaradi Natalijinih zdravstvenih težav pot do otrok ne bo samoumevna in lahka. Vendar sta z veliko potrpljenja in razumevanja prebrodila tudi to. Tako sta na lastni koži spoznala, da so krize normalne. Dogajajo se zaradi preobremenjenosti, utrujenosti, občutljivosti ... »Poleg tega, da sva osebna partnerja, sva partnerja tudi poslovno v najinem podjetju Bumerang, ki se širi prav tako kot najina družina in je dela na vseh področjih vedno več. Iz vsake preizkušnje se naučiva kaj novega drug o drugem (ali spomniva na kaj, kar sva morda drug o drugem pozabila), se bolje razumeva in imava še raje.« Pevka je iskrena tudi o tem, da se kdaj sporečeta. »Ja, pri nas se prepiramo, ne samo midva, ampak kar vsi. Odkrito in naglas si sproti povemo, kaj komu ne paše, se pogovorimo in nejasnosti sproti rešujemo. Včasih popusti eden, včasih drugi, odvisno od situacije. Tudi po zraku je že kaj letelo, saj sva oba zelo temperamentna. Iskreno povedano se, dokler nisem zaživela z Dejanom, sploh nisem znala prepirati. Tega me je naučil on, zdaj pa mu je marsikdaj žal in pravi, da je učenka presegla učitelja,« se smeji. Za to življenjsko lekcijo mu je hvaležna, saj je včasih vse, kar jo je mučilo, držala v sebi, zdaj pa to pove in se tudi fizično počuti veliko bolje. Idej, kako zgladiti prepire, jima ne zmanjka. Po njenem ni čudežnega recepta za dober zakon: »Zanj se morata oba truditi sleherni dan. Nesoglasja reševati sproti, da ne pride do dolgotrajnih zamer. Pomembno pa se je tudi skupaj smejati in zabavati. Moj mož je hkrati moj najboljši prijatelj. Če bi še enkrat izbirala, bi se ponovno odločila zanj. Pri njem občudujem, da je zelo ljubeč, kar pokaže na čisto svoj način, zaščitniški, pripaden, odločen, vztrajen, zrel, direkten, odgovoren, duhovit … Dejan je tudi romantik, ki največkrat preseneti, ko najmanj pričakujem,« je zadovoljna.
Ksenija Benedetti: Z Borisom sta se našla v zrelih letih
O vsakem od njiju vemo skoraj vse, o svojem zakonu pa sta precej redkobesedna, saj si želita, da je samo njun, in ne čutita potrebe, da bi ga delila s širšim svetom. Nedvomno pa je njuna ljubezenska zgodba navdih mnogim, ki še iščejo ljubezen. Začela se je pred petimi leti. Legendarna šefinja protokola, ki do potankosti obvlada pravila svoje zahtevne službe (ne boste verjeli, vendar v vseh letih v službo še nikoli ni prišla v kavbojkah, saj so v predsedniški palači strogo prepovedane, kar se ji zdi prav, saj se z oblačili kaže spoštovanje do ljudi in institucij), je doma čisto druga ženska.
»Sem zelo svobodnega duha. Pravila spoštujem, vendar jih jemljem življenjsko,« nam je povedala pred časom. S sorodno dušo, Borisom, sta si, oba zrela in zgrajena človeka, ustvarila samosvoja osebna in intimna pravila, ki so jima očitno pisana na kožo, saj še nikoli nista tako prekipevala od sreče in zadovoljstva.
Odločila sta se, da te sreče ne bosta javno razgrinjala, razen kakšnih utrinkov na družabnih omrežjih, kjer vidimo, da občasno potujeta in uživata v svoji ljubezni, ki sta jo pred dobrim letom in pol potrdila tudi uradno. Ksenija je v svoji karieri organizirala na stotine pomembnih protokolarnih dogodkov za največje pomembneže sveta. Enako spretno je znala poskrbeti tako za kronane glave kot predsednike velesil. Tisto poletno soboto pa jo je prijetno ščemelo v očeh, ko je kot po maslu stekel najpomembnejši protokolarni dogodek v njenem življenju. Ta je potekal v največji tajnosti, nato pa je svojo srečo delila tudi s prijatelji na Facebooku – poroko z njenim najdražjim, igralcem, režiserjem, glasbenikom in profesorjem Borisom. Ker sta oba navezana na Primorsko in sta na tem prelepem koščku Slovenije tudi odraščala, sta se odločila, da si zvestobo obljubita v Krajinskem parku Sečovlje. »Poročila sva se v ožjem družinskem krogu, vlogo matičarke pa sva zaupala najini prijateljici Katji Pegan,« je takrat povedala nevesta, ki je namesto dolge poročne obleke izbrala elegantno obleko s plaščkom v smetanastem odtenku. Ženin je bil na ta svečani dan zelo sproščen. Poseben in s simboliko prežet je bil tudi nevestin poročni šopek – povezane oljčne vejice. Obredu so prisostvovali Ksenijini starši ter Borisova sinova Sebastijan, ta je bil tudi njegova poročna priča, in Aleksander Boris, ki ga ima iz zakona z Oriano Girotto. Med redkimi svati sta bila še postavna Sebastijanova najstniška sinova Luka in Gašper. Po poroki se je življenje mladoporočencev vrnilo v stare tirnice – živita med Ljubljano, kjer ima Boris na Kongresnem trgu stanovanje, in njenim rodnim Koprom, kjer Boris tudi dela v tamkajšnjem gledališču in ravno v tem času blesti v predstavi Zadnje lune. Na skoraj vse družabne dogodke hodita skupaj, Boris pa najbolj ceni ravno mnenje svoje Ksenije. Oba sta ponosna na svoje partnerstvo in vsak dan znova presrečna, da sta se našla.
Več v Zarji št. 7, 13. 2. 2018.
