Jernej Damjan še nikoli v karieri ni skakal tako sproščeno kot letos, je pred kratkim dejal trener Goran Janus. Ko se je rešil negotovosti glede prihodnosti in si z delom pri podjetju Furlantech, ki se ukvarja z izposojo luksuznih avtomobilov, dokazal, da se dobro znajde tudi na kakšnem drugem področju, poleg tega je zaposlen pri policiji, in ko je spremenil nekaj starih navad ter začel bolj poslušati sebe, se je sprostil. Skače neobremenjeno in uživa, zato so uspehi tu. »Kot kaže, bom še kakšno leto skakal, še posebej zdaj, ko vem, da sem lahko uspešen tudi na drugih področjih,« pravi nasmejano.
Letošnje sezone ste se lotili drugače kot prejšnje, pravite, da bolj sproščeno, in glede na rezultate se je strategija izkazala za zelo dobro. Kaj se je spremenilo?
Prvo pravilo, ki se ga v življenju moraš držati, je, da če se nisi pripravljen spremeniti, ne boš napredoval. V zadnjih dveh sezonah, ko sem bil tudi poškodovan, sem videl, da po starem ne bo šlo več in da moram nekaj narediti. Začel sem se bolj posvečati regeneraciji in svojemu počutju, manj pa fizični moči, za katero smo prej zelo garali. Drugi je psihološki vidik. Ko nisi več najmlajši in se začneš spogledovati s koncem kariere, te postane strah, kaj boš počel, sprašuješ se, ali si sposoben še kaj drugega. Ko mi je lani sponzor dal možnost sodelovanja – vključili so me v svoje podjetje –, sem videl, da se znajdem tudi na drugem področju, in postal mirnejši.
Torej vas je pri dobrih rezultatih na skakalnici oviral tudi strah, kaj bo potem?
Definitivno! Imam družino, položnice, ki jih je treba plačati. Če ne skočiš dobro, imaš konec leta ničlo na računu, lahko pa z dobrimi skoki tudi nekaj zaslužiš. Pred sezono pa je vedno ničla. Če veš, da si sposoben nekje še kaj zaslužiti, je veliko preprosteje, kot če ti na vrhu skakalnice po glavi hodi samo misel, ali boš zaslužil za položnice ali ne, to je velik pritisk. Družina je prva, in če ne moreš poskrbeti, da lahko normalno živiš, je težko vse uskladiti tudi v glavi in brezskrbno skočiti.
Skakalci ste zelo izpostavljeni pritiskom občinstva. Kako se spopadate s tem, kaj vas umiri na vrhu?
Spopadamo se z več pritiski, občinstvo nima pričakovanj, imajo jih predvsem mediji. Jaz mogoče vem, kaj si želi moj sosed, za tri bajte naprej pa ne. Medijski pritisk dela svoje. To moraš vzeti v zakup in se naučiti živeti s tem. Letos sem se poskušal znebiti nekaterih navad in vraževerij. Delam, kot mi prija. Pravilo letos zame je, da ga ni. Najlaže pa me pomiri družina – kadar dobim lep videoposnetek svoje hčerkice, gredo možgani v drugo smer in takrat sem najsrečnejši.
Kako vam uspe usklajevati delo pri podjetju sponzorja in vrhunski šport?
Doštudiral sem marketing in učim se delati v normalnem delovnem okolju. Čez poletje sem imel precej odgovornosti, zdaj so del prevzeli drugi. Še vedno pa držim roko nad svojim delom. Pri tem mi malo pomagajo tudi izkušnje iz športa – skrbim v glavnem za marketing. Ker sem tudi pri športu skrbel za svojega, povezujem znanje in izkušnje. Podjetje se ukvarja z izposojo luksuznih avtomobilov, kot mnogi moški imam tudi sam rad hitre avte, rad se hitro peljem, po naših cestah sicer po predpisih, dirkališča pa so moja strast, in s tem ko sem začel sodelovati s tem podjetjem, se mi je izpolnila še ena življenjska želja, ki si je prej nisem mogel izpolniti. Prej so bili samo skoki, zdaj imam pa še eno stvar, kjer se lahko sprostim, preusmerim misli, kar je spet zelo dobro.
Ob nedavnem ekipnem uspehu v smučarskih poletih ste dejali, da je skupna medalja najlepša, ker se vsi veselite. Vedno ste nasmejani. Kaj vam prinaša največjo srečo v življenju?
Vsak uspeh ima svojo zgodbo, ne moreš jih primerjati. Je pa res, da starejši ko si, več ti pomeni vsak tak dosežek. Sicer pa je v življenju pomembno, da nanj gledaš pozitivno, negativcev ne maram. Če v vsaki situaciji skušaš pozitivno razmišljati, je mogoče vse hitro rešiti. Za zdaj mi je tako, kot je, super. Kot kaže, bom še kakšno leto skakal, še posebej zdaj, ko vem, da sem lahko uspešen tudi na drugih področjih in da me nekje čaka služba. Največjo srečo v življenju pa mi seveda prinaša družina.
