Mariborski smučarski krosist Filip Flisar si bo konec preteklega leta bolj kot po smučarskih tekmah zapomnil po novici, da bo pri tridesetih prvič postal očka. S partnerko Moniko Vuk se jima je v kratkem času zgodilo toliko lepih stvari, da Filip komaj verjame, da sta skupaj šele dobro leto. »Monika me podpira, dopolnjuje, drug v drugem spodbujava najboljše,« je srečen. Dojenček je za svoj prihod izbral odličen čas, poudarja – konec junija, ko bo končal smučarsko sezono in se lahko v miru posvetil družinici.
»Moniko hecam, da bom ravno toliko časa doma, da se bomo lepo navadili, potem bom moral pa jeseni že testirati novo opremo. In če ne bo pridna, bom moral še posebej veliko testirati,« se muza športnik, ki je bil kar nekaj let znan po svojih zavihanih brkih. Z brado, ki si jo pušča rasti v zadnjem letu, je morda videti resnejši, a samo navzven, iskrivih zamisli, humorja in podvigov mu pač ne zmanjka. Že od nekdaj velja za velikega navdušenca nad ekstremnimi športi, s čimer so se njegovi starši morali že zgodaj sprijazniti. »Bila sta prizanesljiva, čeprav sta imela kar precej zanimivih napetih trenutkov, ko sem domov prihajal potolčen, krvav, s polomljenimi bicikli.« Tudi oče je bil športnik, zato je njegove podvige bolje razumel kot mama, a mu je vseeno pustila prosto pot. »Vedela, je da če bom padel in se polomil, se bom tudi zacelil. Avto se ji zdi nevarnejši kot smučarska proga, veliko smo namreč na poti.« Prepričan pa je, da bo njuna vzgoja pomembna popotnica tudi za njegove potomce. »Trudila sta se po najboljših močeh, vedno pa je še prostor za kakšne izboljšave,« se smeji. Najpomembneje je, da ga nista omejevala ali v karkoli silila. »Kolikokrat skušajo starši skozi otroke izživeti svoje sanje. To se mi zdi najslabše. Seveda bi mi bilo všeč, če bi moj otrok želel po mojih stopinjah. Toda če mu bo všeč balet, bo plesal balet. Pomembno, je da ga ne omejuješ.«
Prelomnica v karieri. Pri njegovi karieri je odigrala pomembno vlogo mama. Ker sta se starša ločila, je nanjo padel večji del finančnega bremena. Njega in mlajšega brata Martina je vozila na razne dejavnosti – brat je igral košarko in rokomet, Filip pa je smučal, kar je vse prej kot poceni šport. »Velika prelomnica in olajšanje za vse je bilo, ko sem dobil vozniški izpit.« Njegova ljubezen do smučanja in tekmovanj je bila tako velika, da mu ni bilo težko zgodaj zjutraj, še pred šolo, iti na trening in izpuščati zabave v najstniških letih. »Bilo je veliko odrekanja,« se spominja. Tudi finančnega. Šele zadnjih pet let, ko ima stalne sponzorje, diha bolj sproščeno. Prej pa se je znašel, kakor se je najbolje znal – pomagala mu je mama, nekaj malega je dobil od sponzorjev. Nato pa je postalo jasno, da brez dobre finančne podpore ne bo mogel posegati po visokih mestih. V sezono 2011/12 je vložil vse. Treniral je s Sašo Farič in Petrom Whelanom iz Anglije. Skupaj so plačevali trenerja in serviserja. Stroški so naraščali, potem pa si je še Saša izpahnila kolk in predčasno končala sezono. Whelanu je položil na dušo – če se bodo stroški delili na dva, bo naslednja tekma njegova zadnja! A zgodilo se je pomembno naključje in prevesilo njegovo kariero. Na tekmi je zmagal, tako je lahko poplačal serviserja in trenerja. Konec sezone pa je celo osvojil kristalni globus in si zagotovil redne sponzorje, s katerimi še danes odlično sodeluje. »Skupaj gradimo pot, rastemo in vsi imamo nekaj od tega,« pravi. Zabavni športnik je vedno za akcijo in smeh. »Rad živim in življenje čim bolj izkoristim. Dostikrat se vprašam, ali bi bil zadovoljen s svojim življenjem, če bi imel devetdeset let in bi pogledal nazaj. Pa se vedno spomnim še kakšne vragolije, ki bi jo lahko ušpičil. Rad imam življenje, veselje, humor. Seveda pa so tudi trenutki, ko ne gre.« A neuspeh v njegovih očeh ni slab rezultat na tekmah. »Še posebej če veš, da si naredil vse, kar je v tvoji moči. Seveda ni nobenemu športniku fino ob slabih rezultatih. A neuspeh je, če obupaš. Slej ko prej se dobri rezultati vrnejo. Če si vse življenje treniral, imaš znanje globoko v sebi, tega ne moreš izgubiti, edino glava ti lahko nastavi ovire. Ko se jih znebiš, so rezultati spet tu.« Takšnih preprek se loteva s psihologom Matejem Lunežnikom, s katerim imata tudi mentalne priprave na progo. S pomočjo vizualizacij in poligonov se pripravi na vožnje. Pri tem mu s svojimi modrimi nasveti pomaga še kondicijski trener – zrel človek z bogatimi življenjskimi izkušnjami. Seveda so v dobrih in slabših trenutkih z njim še mama, Monika, sorodniki in prijatelji – podpora prijateljev, ki vedo, kako ga spodbujati, je zelo pomembna! Dostikrat so pritiski medijev zelo veliki. »K sreči pa so ljudje – ne vem, zakaj – do mene prizanesljivi, tudi če mi na kakšni tekmi ne gre. To mi zanesljivo pomaga.« In čeprav z letošnjo sezono ni pretirano zadovoljen, so njegovi cilji za olimpijske igre visoki. »Olimpijske igre mi dajo toliko dodatne motivacije in moči, da zasenčijo druge tekme.« Ve, da je sposoben doseči najvišje rezultate, zato jih že nestrpno pričakuje.
Več v Zarji, 30.1.2018
