Jana Goljo poznate z malih zaslonov, bil je novinar na Kanalu A in pobudnik humanitarne akcije Mali koraki za velik cilj, v kateri so zbirali sredstva za otroke v stiski. Danes je kreativni producent oddaje Štartaj, Slovenija! Med novinarskim delom je spoznal ogromno »malih ljudi«, in ti so ga navdihnili s svojimi zgodbami. Zaželel si je povedati Slovencem, da je vsak človek nekaj posebnega, da ima prav vsak svojo, za nekoga navdihujočo zgodbo. Tako je nastala knjiga Slovenci v dnevnih sobah, ki jo je ustvaril s prijateljem in dekletom. Ker so se mu ljudje v dnevnih sobah še posebej odprli, smo si tudi mi zaželeli priti k njemu v dnevno sobo. Z Evo sta privolila.
Jan je novinar že deset, enajst let, profesionalno se je večinoma ukvarjal s težavami »malih ljudi«. S kamero je kar sam hodil po Sloveniji. Ljudje so ga vedno toplo sprejeli, ker je bil sam, so se mu tudi lažje odprli. Zgovorni Primorec ni prav nič sramežljiv, zato se je z ljudmi pogovarjal tudi o drugih stvareh, ne samo o tistih, zaradi katerih je prišel k njim. »Vsakdo je imel res zanimive življenjske zgodbe. Pripovedoval sem jih naprej znancem in prijateljem in so se jim zdele čisto nore. Ljudje so se mi res zaupali. Njihove zgodbe so bile navdihujoče, a se tega niti niso zavedali. Slovenci smo itak premalo samozavestni, sami sebi se ne zdimo nič posebnega, preskromni smo.«
Ideja. Kar nekaj časa je razmišljal, kaj bi naredil s temi zgodbami. Tudi kot »oče« akcije Mali koraki za velik cilj je prišel do mnogih zgodb, ki niso bile primerne za televizijo. »Zato je prišlo do knjige«, je razlagal. »Najprej sem jo nosil v glavi, nekega dne pa sem povedal idejo svojemu dekletu, Evi, s katero sva bila takrat ravno na sveže skupaj.«
»Takrat sem mu rekla, da če lahko kdo da ven takšno sporočilo, je to zagotovo on. Ideja pa se mi je itak zdela genialna, ker se res premalo cenimo. Vsak posebej. Pozabimo, kako posebni smo. Vključno z nama.«
In tako so štiri mesece po tem pogovoru, decembra lani, naredili prvo poskusno fotografijo. »En mesec smo malo razmišljali o vsem skupaj, od aprila do avgusta smo nato izpeljali vse. Knjige so prišle iz tiska pred dvema dnevoma. Fotograf je Jan Pirnat, moj zelo dobri prijatelj, skupaj z Evo smo naredili vse. Fotografirali, izbrali družine, jaz sem kakšna dva meseca pisal besedilo, zaprl sem se v studio. Eva, ki je urednica knjige, me je sproti dopolnjevala. Od aprila sva bila prosta samo dva dneva, vse vikende smo hodili naokrog, fotografirali, in zdaj sva čisto 'skurjena', se je smejal Jan. »Saj je bilo res zelo naporno, a bilo je tudi lepo,« se ni z njim čisto strinjala Eva.
Celoten članek si lahko preberete v 48. številki revije Zarja. (28. 11.2017)