Ženska brez dlake na jeziku. Dvajset let dela v Vzgojnem zavodu Planina pri Postojni, zdaj je njegova ravnateljica. Uvaja nova pravila, normative, pridobiva evropska in državna sredstva, dobiva nagrade za inovacije. Državi očita, da hoče imeti bolne ljudi. Da ne izobražuje pedopsihiatrov. Da otroke z duševnimi motnjami zapira na oddelke za odraslo psihiatrijo, kjer so privezani s pasovi ...

Bila je vse prej kot povprečen otrok, »štrlela je ven« na vseh področjih. Počutila se je nerazumljeno, nesprejeto. Zgodaj, v osnovni šoli, je začela bežati od doma. Ne spomni se več, kaj so v papirje napisali strokovnjaki. Začela je bruhati, izstradala se je, znašla se je v bolnišnici s povešenimi ledvicami. In kasneje na oddelku za mladostniško psihiatrijo na Poljanskem nasipu. Z diagnozo anoreksija nervoza. A tudi od tam so jo vrgli, češ da ne sodi tja. Bila je samouničevalna, nesrečna, nezadovoljna. Potem je prišla v Mladinski dom Jarše. In to je bilo najboljše, kar se ji je lahko zgodilo. Tam je bila do 18. leta in tam je prvič dobila občutek, da jo poslušajo. Odtlej je vedela, kaj hoče v življenju početi – delati in pomagati otrokom s težavami, ko jim nihče več ne zmore.

Bila je čistilka, natakarica, sobarica, graverka, varnostnica, radijska voditeljica, pevka. Ob delu je naredila najprej izpite za srednjo šolo, nato sprejemne za višjo, pa visoko, magisterij in doktorat. Doštudirala psihoterapijo in podiplomski študij iz otroške in mladostniške psihiatrije. Vedno je imela dve, tri službe, delala je vse praznike, da si je lahko plačevala šolnino. »V življenju mi nihče ni dal centa.«

V Vzgojnem zavodu Planina dela dvajset let. Najprej je bila vzgojiteljica, svetovalna delavka, danes je direktorica. Preživela je že marsikaj, ovadbe, grožnje otrok in staršev, zaposlenih, a tega ne jemlje osebno. To ji je dal študij psihoterapije. Delo na sebi. Veliko dela, a ne pozna izgorelosti, ker dela z ljubeznijo, s strastjo.

Ko je bila stara 35 let, mamica dveh otrok, nezadovoljna sama s sabo, agresivna, jezna, je spoznala, da mora narediti nekaj zase. Po petih letih zakona se je ločila. »Potrebovala sem 40 let, da sem ugotovila, kakšno osebo želim poleg sebe, in nič manj od tega. In takšno osebo tudi imam. Postavila sem si ceno, se spoštujem in se imam rada.« Deset let je hodila na terapijo in odtlej drugače doživlja svet in sebe. »Zdaj sem slišana, upoštevana, razumljena, na prvem mestu. Svojima otrokoma sem se globoko opravičila zaradi svojih besed in dejanj.« Mož Karl o njej pravi: »Krasna punca je, z njo mi nikoli ni dolgčas. Je naporno, a zdaj že zna sklepati kompromise. Imava se lepo.«

6 razlogov, zakaj smo jo izbrali med kandidatke za žensko leta:

1.   1. Nima občutka, da je v službi. V zavod Planina je prišla leta '98 na mesto svetovalne delavke; v zavod z najtežjo populacijo mladostnikov, z najhujšimi vedenjskimi in čustvenimi motnjami, z duševnimi boleznimi, avto- in heteroagresivnim vedenjem. »V tem zavodu obstaneš le, če prideš z namenom, da boš z iskrenim zanimanjem in naklonjenostjo delal s temi otroki,« pravi. »Jaz nimam občutka, da sem v službi, rada se pogovarjam, rešujem težave. Živim z njimi, jim ponujam lepe stvari, vsebine, za katere so bili prikrajšani v življenju. To je energija, nikoli končana zgodba. Česar ne maram, je birokracija.«

    2. Ustanavlja strokovni center. »Kot vzgojni zavod smo bili omejeni zgolj na ponujanje oblik dela s področja vzgoje in izobraževanja, klasičnih metod. Zdaj ustanavljamo Strokovni center Planina, v katerem bomo med drugim izvajali psihoterapijo za otroke in mladostnike, zakonsko in družinsko terapijo, mobilno službo, ki bo prišla na dom ali v šolo uredit težave, kot tudi strokovno in svetovalno pomoč po odpustu iz zavoda. Terapija se mora izvajati sočasno tudi v družini mladostnika. Prijavili smo se na javni razpis, sofinanciran s sredstvi evropskega socialnega sklada, v vrednosti 868.875 evrov.« Mladostnikom in otrokom bodo omogočali, da čim dlje ostanejo v domačem okolju ali da se z ustrezno podporo čim hitreje in čim laže vanj vrnejo.

3. Terapevtska kmetija. Kot novost bodo izvajali tudi različne dejavnosti na terapevtski kmetiji na Planini, zemljišče in kmetijo so že našli, pravkar podpisujejo pogodbo. Od njive, polja do samooskrbe z vrtninami, na podoben način, kot so komune don Pierina, ki so Leonidi strašno všeč. »Tudi mi imamo otroke in mladostnike, zasvojene z drogo, ukvarjamo se z otroki in mladostniki s težjimi duševnimi motnjami/boleznimi, odločamo se, za katero populacijo bo kmetija s svojim konceptom najprimernejša. Je pa to velik strokovni izziv, tudi zame.«

4.  4.  Brez dlake na jeziku. »Država hoče imeti bolne ljudi,« je nekoč izjavila v televizijski oddaji. »Ko smo delali resolucijo za duševno zdravje in smo prešteli pedopsihiatre v Sloveniji, nisem mogla verjeti. Psihiatrov je trikrat več, to ni logično, kliničnih psihologov tudi ni. Bohoti se odrasla psihiatrija. A motnje v otroštvu in adolescenci je marsikdaj mogoče preprečiti, korigirati, to vemo, toda ne poskrbimo za zgodnje odkrivanje. To pomeni, da imamo še vedno enajstletne otroke na oddelkih odrasle psihiatrije, kjer so privezani s pasovi. Še vedno. In to vedo vsi, politika, varuh človekovih pravic. In nihče ne naredi nič. Mi opozarjamo na to, a zgodi se nič.«

5.  5.  Moški v solzah pobegnejo iz zavoda. »Niti ena ženska v dvajsetih letih ni potožila, da ne zmore. Tisti, ki večinoma odidejo iz našega zavoda, so moški. Ženske so se v dvajsetih letih, odkar sem tu, izkazale za žilave, neustrašne, fleksibilne, delavne, odgovorne, razmišljujoče in še kaj. Na vodilnih mestih zavoda imamo ženske. Po potrebi sem neizprosna, znam dati odpoved iz upravičenih razlogov, znam pa se tudi pogovoriti, razumeti. Z otroki v zavodu pa delam enako kot sem s svojimi doma. Učim jih z zgledom. Privzgajamo jim odgovornost za njihova dejanja. In da ne škodijo ne sebi ne drugim.« 6. Premika meje pri zakonodaji. S svojim predlogom pedagoško medicinske obravnave je zmagala na slovenskem forumu inovacij z nagrado za najboljšo storitveno inovacijo. Ves čas predlaga nove metode in oblike dela, predlaga dopolnitve in spremembe zakonodaje za ustreznejšo obravnavo najtežje populacije otrok in mladostnikov – kar vse izvaja, če v zakonu piše ali ne, saj, kot pravi, za neučinkovitost in neustreznost veljavne zakonodaje ni odgovorna, odgovorna pa je za varnost in zaščito vseh otrok ter zaposlenih v zavodu. 

Kaj bi bilo treba najprej spremeniti na vašem področju?

Odgovornim politikom zamenjati možgane.