Duh doktorja Ruglja je še vedno živ. V zadnjem času poteka boj med njegovimi zagovorniki in nasprotniki. Andrej Perko je bil najprej njegov pacient, potem pa je ustvaril svojo terapevtsko skupnost. Tudi on rad dviguje obrvi s svojimi izjavami o moškosti, ki naj bi izginjala, o psihoterapiji, ki da ne pomaga kaj dosti, o tem, zakaj družba dovoljuje alkoholizem.
Bili ste pacient dr. Ruglja, o katerem se prav zdaj v Mladini odvija vroča razprava med njegovim sinom Samom in Vladom Miheljakom. Pred koliko leti je to bilo?
Pred 34 leti. Miheljaku pa sem svoje mnenje o dr. Ruglju in njegovem pljuvanju po njem podal pred štirinajstimi dnevi kot odgovor že v pismu bralcev v tej isti reviji.
Zakaj ste prišli k njemu?
Bil sem alkoholik in mi je žena postavila ultimat, dokaj zgodaj – bil sem star komaj trideset let. Vedel sem, da sem alkoholik. In, hvala bogu, sem se šel zdravit k dr. Ruglju in tam ostal. Pri njem sem bil več kot dvajset let, vse do njegove smrti. Obiskoval sem njegovo terapevtsko skupnost in hkrati ustvarjal svojo.
Zakaj pravite hvala bogu?
Ker je bil alfa in omega zdravljenja alkoholizma. Kakorkoli, čeprav je bil v zobeh psihiatrije zaradi vseh afer, je bil nedvomno eden največjih alkohologov, ne samo v Sloveniji, tudi širše. Tudi njegove knjige so leksikon znanja o alkoholizmu, zasvojenosti, bil je silno razgledan človek, ogromno je bral. Bil pa je tudi provokator, to je pa tudi res. (smeh) Polovica ljudi ga je oboževala, se strinjala z njim, druga polovica pa ga videti ni smela. In približno tako je tudi z mano.
Katere njegove metode ste prevzeli?
Vse. Njegov sistem. Nisem on, nisem takšna osebnost, on je bil »vojak«. Metode pa sem prevzel njegove, ker ima vsako njegovo terapevtsko sredstvo svoj namen, čeprav ga ljudje na začetku zdravljenja ne razumejo. Na koncu, ko ponotranjijo stil, način življenja, doumejo, zakaj je bilo vse to potrebno.
Pisanje o sebi, biblioterapija je bistvo vaše metode?
Tako je, in ogromno branja – ker z branjem ustrezne literature človek prihaja do uvidov. Terapevt ne zmore biti ves čas na voljo velikemu številu ljudi v skupinah; do hitrejših uvidov prihajajo z branjem, v skupini, s partnerskim skupinskim delom. V mojih skupinah je alkoholikov samo 15 odstotkov, pomešani so med ljudi z drugimi težavami. Z njimi se niti ne pogovarjamo o zasvojenosti, bistvene so druge stvari.
Katere?
Ali izpolnjujejo življenjske naloge, ki jim jih življenje polaga prednje, prav prednje osebno, to je najpomembnejše. Zaživeti morajo kakovostno življenje, ga dvigniti na višjo raven. To je tisto, kar zagotavlja, da bodo živeli drugače, bolje. In da se alkoholiki ne bodo ponovno zapili. In pisanje dnevnika, prvega pol leta čisto vsak dan. Da človek razmisli o vsakem dnevu posebej. Tako se preko prostih asociacij začne prebujati njegova notranjost. Človek začne pisati o stvareh, za katere sploh ne ve, da so v njem, začne spoznavati samega sebe. Mnogi pridejo v skupino kot neidentificirani pacienti, kot partnerji, in ostajajo zaradi sebe, ne zato, ker so prišli kot spremljevalci. V procesu skupinskega dela spoznajo marsikaj o sebi, da morajo tudi sami še kaj opraviti, spremeniti na bolje v življenju. Mi spreminjamo način življenja, zdravljenje potem pride samo po sebi. In psihoterapija je samo delček tega sistema. Pomembne so druge stvari.
Kaj pa vzroki za alkoholizem, so pomembni?
Na začetku zdravljenja niti ni pomembno, da najdemo vzroke. Pomembno je, kaj bo pacient napravil s pitjem. Treba je prekiniti s popivanjem, treba je abstinirati, vzroki niso bistveni, treba je spremeniti način življenja. To je bilo dr. Ruglju jasno že zdavnaj. Klasična medicina deluje drugače, išče vzroke, obravnava paciente posamično, a družbi v bistvu ni dosti do tega, da bi ljudje ozdraveli – prej ko umrejo, bolje je za družbo, zdravstveno in pokojninsko blagajno. (smeh) Včasih je bila življenjska doba alkoholika 55 let. Jetra odpovedo, organizem, nekaj jih naredi samomor. A tega nihče ne omenja.
Ali zlorabljajo alkohol in delajo samomor še vedno v večini moški?
Vedno bolj prihaja na dan tudi žensko opijanje. To je bil nekoč pravi tabu, a tudi dejansko je bilo tega manj. Danes so ženske dosegle enakopravnost tudi tu. (smeh) Grozno je, da je oče alkoholik, še hujša groza je, če je alkoholik mati. Veste, kaj pomeni to za otroka? Nekdo, ki bi moral po naravni vlogi skrbeti zanj, ga zaščititi, odpove na vsej črti. Očetu alkoholiku otroci še nekako odpustijo, materi pa nikoli. Mati je tista, ki brezpogojno ljubi, in če edini zaščitni element v družini odpove ... Rugelj pravi, da se otroci v družinah alkoholikov uničujejo po dveh tirih: oče je alkoholik, mama pa je nezadovoljna, nezadovoljena, zoprna, živčna, nervozna – in vso to agresijo prenaša na otroka, ne na moža. In otroci jih dostikrat skupijo, pa ne vedo, zakaj. To je ta tragedija, dvotirno uničevanje otrok.
Celoten pogovor z dr. Perkom si lahko preberete v 46. številki revije Zarja (14. 11. 2017).
