Ko sva se torej z Matejo udobno namestili v naslanjača, nama je Nizar skuhal zeliščni čaj z imenom Harmonija. Ko je ob skodelice postavil še posodico s piškoti, sva začeli takoj uživati. Zraven smo kajpak klepetali, malce o čajih, še več pa o sila zanimivi življenjski zgodbi 35-letnika, ki je po mami Bošnjak – sam pravi, da ima raje, če napišemo, da je po mami Bosanec in Hercegovec – po očetu pa Sirec. »Moj oče je leta 1964 v tedanjo Jugoslavijo prišel študirat medicino. Očetova družina v Siriji je bila premožna. Dedek je bil bogat trgovec, en stric je študiral na Irskem, moj oče v Sarajevu. Tam je spoznal mojo mamo, ki je bila vdova z dvema otrokoma.« Ko je oče dobil službo v Bijeljini, sta se z ženo in njenima sinovoma preselila tja. Tam sta se jima rodila še dva otroka, hči in sin. »Oče je delal v bolnišnici kot specialist internist. Imeli smo lepo življenje. Vsako leto so starši med poletnimi počitnicami vzeli dva meseca neplačanega dopusta in smo z avtom odpotovali v Damask. Tri dni smo se vozili do tja.«

Pravljica se je za družino Al Tinawi končala leta 1992, ko se je začela vojna v Bosni. Nizar je imel takrat deset let. Tisto poletje so se na obisk k sorodnikom v Sirijo odpravili brez mame. »Ko smo bili tam, nas je poklicala in nam povedala, naj se ne vračamo, ker iščejo očeta. Čeprav v Bijeljini ni bilo tako hudo, so se potem zveze prekinile, tako da z mamo dve leti nismo imeli nobenih stikov.« Čez dve leti je lahko tudi mama odpotovala v Damask, tam je družina ostala do leta 1999. V dobrih šestih letih je bosanski deček zrastel v arabskega najstnika. »Ko smo prišli v Sirijo, nisem znal skoraj nobene arabske besede. Oče naju je s sestro v Bosni sicer poskušal naučiti arabsko, a se nisva hotela učiti. Ko smo prišli v Damask, sem se počutil kot vesoljec. Razen nekaj kletvic jezika sploh nisem poznal. Prvih nekaj mesecev sem v šoli arabsko pisavo dobesedno prerisoval. Ničesar nisem razumel.« V drugem polletju, obiskoval je peti razred, je končno ujel svoje sošolce. Veliko zaslug za to imata šest let starejša sestrična, ki ga je učila arabsko, pa tudi oče, ki ga je vpisal na tečaj arabščine. »Tečaj sem obiskoval vsak drugi dan vseh šest let, kolikor smo živeli v Damasku. V Siriji sem končal osnovno šolo, nižjo srednjo šolo, opravil malo maturo in se vpisal v srednjo šolo. V Damasku, enem najstarejših in najlepših mest na svetu, nam je bilo dobro. « Zadnji letnik srednje šole pa je končal v Tuzli. V Bijeljino se namreč niso mogli vrniti, ker so med vojno njihovo hišo zasedli Srbi. Ko je oče dobil službo v bolnišnici v Gračanici, so se preselili tja, Nazir pa je odšel v Sarajevo študirat stomatologijo. »Želel sem si postati igralec, vendar mi je ati rekel, da v igralstvu ni denarja. Ker so skoraj vsi njegovi sorodniki zdravniki, je želel, da se tudi sam vpišem na medicino.« Čeprav ni rad hodil na univerzo, je kljub vsemu končal štiri letnike. Po očetovi smrti pa je študij dokončno obesil na klin.

V Sarajevu se zaljubi v Slovenko in čaje. Nekaj let po tem, ko je nehal študirati, je začel delati v slovenski igralnici, ki je imela podružnico v Sarajevu. Tam je spoznal Slovenko Gordano, ki je v njej delala že nekaj let. »Približno v tistem času se je moj polbrat Adnan Smajić, sicer po poklicu zdravnik, pa tudi certificiran somelje za čaj, odločil, da se profesionalno posveti ljubezni do čaja. V Sarajevu je odprl prvo čajnico z imenom Franz & Sophie.« Nizar je začel pomagati v njej in se učiti skrivnosti čajev. Ko so Gordano leta 2012 premestili nazaj v Slovenijo, dobila je delo v igralnici na Šentilju, je decembra prišel v Slovenijo pogledat, kako je bivati pri nas. Z Gordano sta se naslednje leto poročila in se po tehtnem premisleku odločila, da si družino ustvarita v Sloveniji.

Več v reviji Zarja št. 2. 10. 1. 2017