»Največja napaka je, da zamudiš na intervju, če je mama že doma!« je malo za šalo, malo zares potarnal Branko Đurić Đuro, ki ima – tudi zaradi predstave Đurologija, s katero bo končno razveselil še ljubljansko občinstvo – veliko obveznosti. Toda ko mi je njegova mama odprla vrata atrijske hiše, kjer se takoj počutiš kot doma, se seveda nisem jezila, ampak sem raje izkoristila priložnost in gospo Đurić, ki je poletje preživela ob slovenski obali, začetek šolskega leta v Ljubljani, počasi pa se bo vrnila v Sarajevo, povprašala o tem, kakšen je bil Đuro kot otrok. Za vsako mamo je njen otrok nekaj posebnega, ampak glede na to, da je Đuro do drugega razreda prebral že sto romanov, je očitno njegovi mami treba verjeti, ko pravi, da je bil že takrat izjemen.
Vaša mama pravi, da ste bili v vrtcu glavni na recitacijah …
Ne spomnim se, da bi se razlikoval od drugih otrok, saj smo vsi želeli biti glavni in nastopati. Morda sem veljal za šaljivca, vendar sem bil v šoli priden. Ali vam je povedala tudi to?
Prehitro ste prišli domov … Imeli ste torej same petice?
Do gimnazije sem bil res odličnjak, ko pa sem začel z rock’n’rollom, so se ocene malo poslabšale. A še vedno sem redno končal prvo gimnazijo in odšel na akademijo, kjer sem vse izpite opravil tekoče.
Vaš oče je hitro umrl, zato ste najprej živeli z mamo, potem pa še z očimom, na katerega ste se zelo navezali. Pa ste vseeno pogrešali biološkega očeta?
Težka izguba očeta, ki je imel, ko je umrl, komaj 21 let, je visela nad nami. Živeli smo skupaj z babico in dedkom, ki nikoli nista nehala žalovati za njim. Tudi mojo mamo je to zaznamovalo za vse življenje. Ko sem v najstniških letih dobil očima, se je vse skupaj obrnilo malo na bolje. Moj očim je bil slikar in hipi ter velik frajer. Veliko me je naučil, čeprav življenja ni jemal preveč resno.
Zelo zgodaj ste postali prepoznavni. Bili ste vodja rockovske skupine Bombaj štampa, potem je prišla še serija Top lista nadrealista. Ali ste vedeli, da so bili vaši mlajši prijatelji »frajerji« le zato, ker so poznali vas?
Ne vem. V Sarajevu si frajer neodvisno od tega, ali koga poznaš. V moji soseski si skoraj moral biti frajer, saj je tu bila neke vrste »šola« za frajerje. Moral si se naučiti prenašati udarce in prenašati dobro in slabo …
Menda je obstajal kar seznam stvari, ki si jih moral narediti, da si bil lahko frajer?
Bile so stvari, ki so nekaj štele. Tako si moral koga malo pretepsti, se prijeti za tramvaj in se peljati zadaj. Ko smo snemali Nadrealiste, smo celo na snemanja hodili tako …
Kaj ni to nevarno?
V Sarajevu si bil vedno v nevarnosti …
Več v Zarji št. 39, 27. 9. 2016
