Po lužah cmok, cmok s polomljenim dežnikom. Deževalo je. Dogovorili sva se zjutraj v tivolski Čolnarni. Od cilja so naju ločile številne luže. S polomljenim modrim dežnikom se je sproščeno sprehajala, do pičice urejena, z visokimi šolenčki (z ravno peto), in se ni prav nič pritoževala, ko sva jo ucvrli poprek po mokri travi. »Če je treba, grem na drug konec Slovenije na radijsko postajo za pet minut,« je rekla. »Pri nas doma nismo poznali besed ne morem ali se mi ne da. Taka sem.« Vstopili sva v prazen prostor. Naročila je kakav. Punčka, ki je odrasla na odrih, je zdaj samozavestno bitje, ki zelo dobro ve, kaj hoče. Po desetih letih samostojne kariere, je povedala, je to šele uvod.

Članek v reviji Zarja št. 18, 20.10.2015