»Kmalu bom odšel od tod,« je napovedal, ampak to je bilo lanskega avgusta, medtem je »kmalu« prišel in oddivjal mimo, ne da bi vsaj vrgel pogled čez ramo na Juliana Assangea, ki še vedno živi na ekvadorskem veleposlaništvu v Londonu. Že več kot tri leta je tam – 40 mesecev, če že štejemo. Na njegovem oknu ni rešetk, pa je vendarle ujetnik. Teoretično je svoboden človek, a če stopi iz hiše, ki je uradno ekvadorsko ozemlje, ga bo britanska policija aretirala. Morda bi mu koristil pogovor s terapevtom, sramežljivo predlaga poročilo ekvadorske tajne službe. Štiri stene. Štirideset mesecev. Komu se pa ne bi zmešalo?
Tole je ves njegov svet: sobica 4 x 4,5 metra, nekoč žensko stranišče, opremljena s posteljo, telefonom, računalnikom, prho in majhno čajno kuhinjo. Oh, in s tekalno stezo, ki mu jo je podaril režiser Ken Loach.
Na stropu sije modra luč, ki se obupano trudi oponašati modro nebo. Pogledi na sonce in (pravo modro) nebo so bili za prebivalca sobice v zadnjih štiridesetih mesecih silno redki. Assange sicer premore tudi balkonček, a nanj poredko stopi. Ima preveč sovražnikov in je zatorej prenevarno.
Prejšnji teden je londonska policija objavila, da umika 24-urni nadzor mož v uniformah, ki so se drenjali okrog ekvadorske ambasade v elitni četrti Knightsbridge, za trgovino Harrods. Včasih jih je okrog postopalo tudi po petdeset, vsi na preži, da bi aretirali ustanovitelja WikiLeaksa, ki se je na ambasado zatekel 19. junija 2012. Zdaj se policisti v uniformah umikajo, ne ker bi jih minila želja po prijetju Assangea, temveč samo zato, so vzdihnili, ker njihova sredstva niso neomejena. Za straženje človeka v bivšem ženskem stranišču so doslej odšteli 17 milijonov evrov.
Assange je umik proslavil z naročilom pice za 18 evrov. Ampak v resnici se ni pravzaprav nič bistvenega spremenilo, so skomignili na Wikileaksu. Policija je dala jasno vedeti, da namerava Assangea še vedno aretirati, le da se bodo tega lotili drugače, »s številnimi odkritimi in prikritimi metodami«. Kar v prevodu najverjetneje pomeni, da bodo odslej nanj prežali policisti v civilu.
Zakaj se tako boji aretacije? Ker bi ga britanska oblast izročila Švedski.
Zakaj noče na Švedsko? Ker bi ga švedska oblast najverjetneje izročila ZDA.
In tam se ima zares česa bati: zaradi izdaje državnih skrivnosti mu grozi dosmrtni zapor ali celo smrtna kazen.
Sedeti v ženskem stranišču in zreti v ponarejeno nebo je vendarle bolje. Čeprav ne veliko.
Članek preberite v reviji Zarja št. 18, 20.10.2015
