Če bi se spraševali, kateremu od dvojice teče jezik bolj namazano, bi se tehtnica nagnila v Josovo korist. »Resda sem bolj gostobeseden, ampak bolj malo povem,« reče Jose bolj v šali, Murat pa se iskreno zasmeji. Tej trditvi ne gre verjeti, saj imajo njuna besedila in pesmi moč spreminjanja. Njuno besedilo za skladbo Neki ne štima so uvrstili v učbenik za verouk, dobila pa sta tudi pismo najstnice, v katerem je priznala, da so se po njunem komadu Od ljudi za ljudi s sošolci začeli bolje razumeti, v razredu je zavladalo bolj pozitivno in tolerantno vzdušje. Besedilo Od ljudi za ljudi je bilo tudi prevedeno v angleščino in leta 2004 objavljeno v mednarodnem priročniku za poučevanje državljanske vzgoje avtorja dr. Ota Lutharja.
Kakorkoli sta že uspešna in zaželena, izključno od glasbe ne moreta živeti. Jose, sicer pravnik, ne dela v svojem poklicu, ampak ga je pred osmimi leti v svoje lovke ujelo gledališče. Tja ga je pritegnila režiserka Mateja Koležnik, po nekaj letih pa ga je direktor Mini Teatra Robert Waltl povabil še k lutkam. Kot lutkar je sodeloval v predstavah za otroke Obuti maček in Mizica, pogrni se, pri obeh je tudi soavtor oziroma avtor songov. Ustvaril je tudi dve pesmi za mladinsko radijsko igro Nimaš pojma. Zdaj ga lahko vidimo v predstavi Macbeth po Shakespearu. »V ospredju mojega zanimanja je posameznik znotraj družbe,« razmišlja Jose, medtem ko Murat prizna, da se ne bi prav nič branil, če bi lahko živel izključno od glasbe. »Zdi se mi, da znava to delati dobro, in je škoda, da se glasbi ne morem posvečati ves čas. Včasih sem kar malce žalosten zaradi tega – ker ne moreš živeti od tega, kar delaš dobro. In rad,« pristavi Murat. Kruh in še kaj drugega si služi v eni izmed turističnih agencij, kjer med drugim prevaža turiste ter se tako srečuje z različnostjo, ki je pri ustvarjanju več kot dobrodošla.
Realista z upanjem
Njuna glasba nastaja iskreno, iz njiju. Ne prilagajata se množičnemu okusu in sta zadovoljna, da lahko delata po lastnih željah ter vzgibih. Teksti se rojevajo spotoma, Jose napiše nekaj na svojem koncu, Muratu se na primer utrne misel med vožnjo, doma jo zapiše in nato pokliče Josa. Malce podebatirata, spojita svoje verze, sledi piljenje in dodajanje refrena.
Z leti se spreminja tudi karakter njunih besedil. »Zdi se mi, da sem bil pred leti bolj poln nekega optimizma, ta je bil tudi posledica mlajših let. Z leti se odgovornosti večajo. Zdaj sem realist z upanjem,« pove Jose. Problemi se jima zdijo najbolj rešljivi, če jih opišeta in se tako z njimi najbolje spoznata. Najbolj sta zadovoljna, kadar besedilo zadane bistvo problema.
Verjetno se kot gimnazijca prve generacije šentviške škofijske gimnazije nista zavedala, da bosta svoje misli tako vplivno posredovala širši množici. Takrat sta se spoznala in začela igrati v srednješolskem bendu, potem pa skupaj z Nikolovskim in Maestrom oblikovala hiphopovski četverec Nedotakljivi. In tako je steklo. Prvi album sta izdala pred slabimi sedmimi leti in mu dala naslov V besedi je moč. Sta otroka ustvarjalne in zagnane ekipe radia Radjojo, kjer je Murat vodil svojo oddajo.
V mednarodnih vodah sta se znašla leta 2006, ko sta se na festivalu hip hopa v Nemčiji, kamor so ju povabili organizatorji, spoznala s peščico angleških in francoskih raperjev. Rodila se je plošča Yoyocuts. S slovenskim rapom sta navdušila tudi obiskovalce enega izmed londonskih klubov. »Najprej sem bil resnično skeptičen, kako bodo reagirali na besede, ki jih popolnoma nič ne razumejo. Ampak so naju presenetili s fenomenalnim odzivom! Očitno so čutili najino energijo in vibracije,« pove v značilno ležernem slogu Murat.
Dragi avtomobili in lepa dekleta?
Josa so od nekdaj zanimale knjige, med drugim je sanjal o pisateljski karieri, ni pa se upiral niti željam po nevidnosti in zmožnosti letenja. Želel si je postati visok in uspešen košarkar v NBA. No, v višino meri 191 centimetrov, košarkar pa le ni postal. Prve denarce si je služil kot fizični delavec v skladišču ali pa je pomagal pri selitvah. Po očetu je Burundijec in z Afriko čuti povezanost, vendar ne tako, da bi se kar preselil tja. Da bi kakšen dan preživel ob buljenju v tv-zaslon, se ne zgodi. Raje bere ali se rekreira. »Dobra knjiga vzpodbuja razmišljanje in domišljijo, televizija le redko,« pravi.
Knjige Muratu niso tako blizu, ga je pa dekle navdušilo za dobre filme. Tudi on je kot najstnik med počitnicami delal, pomagal je v podjetju, kjer je bil zaposlen njegov oče. Murat je uspešno zlagal račune za elektriko, žuljev od položnic ni dobil, se je pa kdaj pa kdaj porezal s papirjem. V srednji šoli ga je glasba dokončno posrkala vase, a si nikoli ni zares upal verjeti, da bi lahko postala njegovo delo.
Murat in Jose nista stereotipna raperja s tujih glasbenih kanalov, okoli vratu se jima ne bohotijo debele verižice, okoli njunih nog se vsaj v videospotih ne sukljajo razgaljena in brhka dekleta ter se ne prevažata v hudih, dragih avtomobilih. Da imata nov in drag avto prestižne znamke, vedo povedati tisti, ki ju najmanj poznajo. Ampak na take »bučke« sta se že navadila. Prenašata jih z nasmehom in s kritičnimi besedili.
