Na njegovi delovni mizi je dolgo stala fotografija, na kateri se razneženo rokuje s svojim pokojnim predhodnikom Franjom Tudžmanom. Ni čudno, ker mu je ta pomagal, da je po volitvah leta 1992 vstopil v sabor, poslanski stolček pa je takoj zamenjal za položaj ministra za znanost, tehnologijo in informatiko. Po nekaj mesecih je postal namestnik zunanjega ministra in na položaju ostal do leta 2000. Sredi 90. let je bil slabo leto šef urada predsednika TuÄ‘mana.
Zdaj ima Sanader na svoji delovni mizi le svoje fotografije.

V otroštvu je hotel Ivo Sanader postati nogometaš. Nič čudnega, če vemo, da je Splitčan, deček, ki je odraščal v mestu Hajduka, otrok v družini, ki mu ni mogla ponuditi dovolj, da bi lahko uresničeval svoje ambicije. Zato je takrat sanjal o bližnjici do uspeha - o brcanju žoge. Za tiste čase mu očitajo, da je hotel vedno sam streljati na gol in da ni hotel nikoli nikomur podati žoge, ne glede na to, ali je imel možnosti za to, da v resnici da gol.
Na srečo pa je mali Ivo kaj kmalu spoznal, da je bolje imeti nekaj v glavi kot v nogah, in se posvetil učenju.
Odraščal je kot eden od petih otrok v zelo verni družini. Mlajši brat je izbral duhovniški poklic, sestra pa je postala nuna. Po maturi se je preselil v Avstrijo k najstarejšemu bratu, prosvetnemu delavcu, ki je Hrvaško zapustil zaradi političnih razlogov. Na Filozofski fakulteti univerze v Innsbrucku je diplomiral iz primerjalne književnosti in romanistike, leta 1982 pa doktoriral na temo Svetovni nazori v gledaliških delih Jeana Anouilha, francoskega katoliškega pisatelja. Takrat še v sanjah ni pomislil, da bi se lahko nekega dne ukvarjal s politiko. Po doktoratu se je vrnil v Split k staršem in se zaposlil kot programski urednik v založniškem podjetju Logos. Pet let pozneje je v tem podjetju postal odgovorni urednik. Pravijo, da je ta postavni mladenič takrat najbolj in tudi najraje zbujal pozornost s svojo učenostjo.

Pin-up biznis

Hkrati je urejal revijo Mogućnosti in postal docent za nemško književnost na Filozofski fakulteti v Zadru, a ni nikoli delal kot docent, ker se je raje odločil za zasebno podjetništvo v Avstriji in književno teoretične dejavnosti. Je pa res, da se bolj malo ve, kako je usklajeval vse te dejavnosti. Še manj pa se ve o tem, da se je Sanader ob založništvu ukvarjal tudi s posredovanjem fotografskega gradiva za potopise in reportaže, pa tudi pin-up fotografij za srednje strani revije Start, ki je bila takrat zelo priljubljena.
Med bivanjem v tujini se mu je uspelo naučiti štiri jezike - angleškega, nemškega, francoskega in italijanskega - poleg tega pa se je življenje v Avstriji za Iva izkazalo kot prednost tudi v nedavni volilni kampanji. Posebej se je namreč poudarjalo, da se je Sanader z evropskim načinom življenja in evropskim gospodarstvom seznanil že med svojim štirinajstletnim bivanjem v tujini.
Sicer pa je Ivo Sanader že med svojim bivanjem v Avstriji kazal svojo politično usmeritev in na Tirolskem ustanovil podružnico HDZ. V politiko ga je končno potegnilo na začetku domovinske vojne, ko je bil intendant Hrvaškega narodnega gledališča v Splitu in član poverjeništva za srednjo in severno Dalmacijo vlade Republike Hrvaške. V tistih časih je imel na skrbi odnose s takratno Evropsko skupnostjo. Kot intendant HNK je zasnoval Marulove dneve, poletni festival, ki naj bi postal nekakšna konkurenca Dubrovniškim poletnim igram. Kot intendant se je potrudil za »kroatizacijo repertoarja« in odpustil nekaj uslužbencev splitskega HNK srbske narodnosti. To svojo potezo je opravičeval z »višjo silo« in »takšnimi časi«. 

Je pač Dalmatinec

V stranki so opazili njegove pogajalske sposobnosti. Povabili so ga, naj se preseli v Zagreb in aktivno vključi v delo takratne vladajoče stranke - Hrvaške demokratske skupnosti. Kot je slišati, je bil tudi takratnemu predsedniku Franju TuÄ‘manu všeč ta postaven in šarmanten mož, ki govori tuje jezike, ki je dovolj pameten, da se mu ni treba delati pametnega, poleg tega pa je vljuden in nekonflikten človek. Prav takšnega moža je predsednik potreboval za pogajanja z mirovnimi posredniki. Čeprav je dajal Sanader vtis človeka, ki »ne sili naprej«, se je začel kaj kmalu vzpenjati vse višje in višje. Nenavadno hitro se je uvrstil med najpomembnejše hadezejevske politične osebnosti. Leta 1993 je bil za svoje dotakratne dejavnosti nagrajen s položajem namestnika ministra za zunanje zadeve. V tistih časih je veliko potoval in se srečeval s politiki in državniki, kar so prav tako na veliko poudarjali v nedavni volilni kampanji. V reklamnih oglasih HDZ je pisalo, da je njihov predsednik »prijateljeval« s številnimi svetovnimi državniki, člani vlad in uspešnimi gospodarstveniki in da ima po Evropi in svetu veliko »uglednih prijateljev«.

Ko je Sanader v TuÄ‘manovih časih postal vodja urada predsednika republike in glavni tajnik sveta za obrambo in nacionalno varnost, ni izkoristil priložnosti, da neskončno poveča svojo moč, temveč se je - je pač Dalmatinec! - prepustil lagodju. Na delo je prihajal pozno in tudi zelo zgodaj odhajal domov. TuÄ‘manu menda to ni niti najmanj ugajalo. Sanader je bil zaradi tega odstavljen in moral se je vrniti na prejšnje delovno mesto v ministrstvo za zunanje zadeve.

Sicer pa so se širile še neke druge »govorice«. Slišati je bilo, da je TuÄ‘man Sanaderja takrat odstavil, ker se je bal tihega stopnjevanja afere, ki se spletla okoli njega. Šlo naj bi za govorice o njegovi homoseksualnosti. Ker Sanaderju niso mogli očitati nič drugega, so ga menda hoteli razglasiti za homoseksualca. Uglajen in vljuden, kakršen pač je, se je Sanader nekaterim zazdel moški s premalo testosterona. To so menda hoteli izkoristiti in ga spraviti v težave.

Gizdalin in šarmer

Po Splitu se je potihoma govorilo, da je Sanader v bistvu neambiciozen. (Še danes sam priznava, da je njegova velika pomanjkljivost južnjaški temperament, čeprav nikoli ne pove, kaj točno ima pri tem v mislih). Nekoliko glasneje pa se je govorilo, da je v resnici ambiciozna njegova žena, prof, dr. sc. Mirjana Sanader, s katero se je seznanil že v gimnaziji. Mirjana Sanader je predavateljica na oddelku za arheologijo na Filozofski fakulteti v Zagrebu. Poročila sta se davnega leta 1978 in se skupaj odpravila na študij v Innsbruck. Imata dve hčerki gimnazijki.

Ko se je Ivo, takrat že dodobra izdelani gizdalin in šarmer, vrnil v ministrstvo za zunanje zadeve, je bil tako rekoč na stranskem tiru. Kot pravijo, je takrat v politiki bolj vegetiral. Zanimivo pa je, da je bil strah in trepet za vse nižje uslužbence.

Zanimivo pa je tudi to, da je v času, ko mu je šlo ob TuÄ‘manu vse dobro od rok, na veliko poudarjal življenjski slog, h kateremu je težil že od nekdaj. Ko je v zagrebškem hotelu Intercontinental proslavljal rojstni dan, je najel celo Croatiino letalo, da bi imel na zabavi ob sebi tudi prijatelje iz Splita. Kadar je iz Zagreba letel v Split, je tja že vnaprej poslal po enega BMW in enega audija, ki sta mu bila potem ves čas na voljo skupaj s šoferjema. V tistih časih si je zgradil tudi lepo hišo.

Visok, postaven in luksuzu naklonjeni Dalmatinec je bil v času TuÄ‘manove smrti član predsedstva HDZ, opravljal pa je tudi funkcijo mednarodnega tajnika stranke. A to ni bila zanj nikakršna ovira, da se ne bi po obeh posttuÄ‘manovskih kongresih stranke povzpel v njen vrh. Še posebej odmevna je bila njegova prevlada nad najmočnejšim protikandidatom, skrajnim desničarskim nacionalistom Ivico Pašalićm.

Strah pred boleznijo 

Čeprav Ivo Sanader trdi, da je HDZ ohranila zgolj izvirne zamisli in načela, ki jim je zdaj dodala evropske standarde in ideje nove Evrope, ter da je stranka kadrovsko obnovljena, so okoli njega še vedno nekateri posamezniki, ki so znani po svojih skrajnih nacionalističnih pogledih. V nekoliko ostrejšem, a sila slikovitem tonu so novinarji ta dogajanja pokomentirali z besedami, da je Ivo Sanader zgolj »koder med rotvajlerji« oziroma »ena od najmanjših in najbolj dobrodušnih zveri v hrvaški politični menažeriji«. Povedano z drugimi besedami, naj bi bil Sanader torej kljub vsemu politik druge generacije, to pa pomeni, da ni bojazni, da bi se lahko razvil v kopijo svojega predhodnika.

Ivo Sanader je po horoskopu dvojček. Obožuje gledališče, glasbo in branje knjig. Sprosti se v krogu družine in prijateljev, pri igranju golfa in nogometa ter gledanju filmov. Počitnice najraje preživlja v rodnem Splitu. Samega sebe ima za odločnega, vztrajnega in optimističnega človeka. Najbolj ceni ljubezen, trdnost in zdravje, najbolj pa ga motita zavist in zloba. Boji se bolezni.