Ne dam se. Njegova kariera nebrzdano vijuga gor in dol, in prav kadar je blizu dna in namesto v strelskih veleuspešnicah nastopa v majhnih filmih, opazimo, kar smo medtem včasih pozabili: da je zelo dober igralec. In nimamo popolnoma nič proti, če ostane samo to. Čeprav je seveda njegova poklicna pot tako nepredvidljiva, da ga utegne zdaj zdaj izstreliti nazaj med najbolje plačane in najbolj gledane. Konec koncev je nekoč napovedal: »Petdeseta leta so zdaj to, kar so nekoč pomenila štirideseta. Vedno sem menil, da bom najboljše ustvaril med štiridesetim in šestdesetim, če bom imel srečo, da se bom obdržal. In obdržati se je težko.« Star je štiriinpetdeset let in se še kar drži.
In četudi ne bo nikoli več velika zvezda – studiem je s svojimi filmi doslej prislužil, ocenjujejo, od dve in pol do dobre tri milijarde dolarjev. Ja, res smo rekli milijarde. In seveda tudi on ni revež. »Popolnoma me zbega vprašanje, kako je biti multimilijonar. In vedno se moram opomniti, saj to sem.«

Kaj pijete? »Niti malo me ne zanimajo nastopi v filmih, ki skušajo posredovati nekakšno sporočilo. Moje delo je zabavati ljudi. V Evropi na filme s sporočilom povsem drugače gledajo kot v ZDA. Občinstvo se upira, ker mislijo, da jim pridigajo,« pravi.
A svojega zabavljaškega poslanstva se je zavedel razmeroma pozno, saj ni bil eden tistih, ki si že od najnežnejših let želijo igrati. Rodil se je v ameriški vojaški bazi v Nemčiji ameriškemu vojaku in nemški bančni uslužbenki. Walter Bruce Willis, dva mlajša brata in sestra so po očetovem odpustu iz vojske odraščali v New Jerseyju. Bruce je sicer igral že v gimnaziji in se tako znebil jecljanja, a nič ni kazalo, da misli kdaj od igranja živeti – bil je varilec, pa varnostnik, šofer, zasebni detektiv in barman (menda samo zato, ker je bil preneroden za natakarja). In potem se je vpisal v igralsko šolo, čeprav ga je po legendi k filmu pravzaprav spravil nekdo, ki mu je bil simpatični barman všeč in je ravno iskal barmana za manjšo vlogo.

Pravzaprav sem krasen fant. Čisto zagotovo pa vemo tole: uspelo mu je s televizijsko serijo Delo na črno (Moonlighting, 1985–89), ko je za vlogo premagal 3000 tekmecev. In potem so se pet sezon kresale iskrice med njim in soigralko Cybill Shepherd. Iskrilo se je tudi za kamero, ampak drugače – ne bomo rekli, da sta se ravno sovražila, vsekakor pa se niti malo nista marala in tabloidi so njunim sporom in iznajdljivemu nagajanju posvetili veliko ljubeče pozornosti. Vloga je Willisu prinesla emmyja in zlati globus, neskončno bombardiranje tabloidnih člankov pa sloves otročjega šaljivca (čeprav se je kljub vsemu odrezal bolje kot Cybill, ki se še dolgo ni znebila slovesa histerične čarovnice), in je nekoč užaljeno zagodel: »Pa saj sem vendar čuteč človek. Ljudje mislijo, da me poznajo, pa me ne. In potem pišejo take stvari, da sem videti kot bebec.«
Potem se je tako in tako pokazalo, da je pravzaprav zelo pameten: služil je z reklamami in kljub začetnim neuspehom vztrajno naskakoval film. In nazadnje našel enega, ki se je zdel ukrojen prav zanj. Čeprav sta vlogi prej že rekla ne Sylvester Stallone in Arnold Schwarzenegger. Willis je dahnil ja in postal John McClane v filmu Umri pokončno (Die Hard, 1988). Ki ga je še po dvajsetih letih veselje pogledati. In bil McClane še v treh nadaljevanjih uspešnice (ki pa jih raje ne bi več videli, hvala). Za prvi film iz serije je dobil pet milijonov dolarjev, za zadnjega petindvajset.
Pozneje ga je tudi on čisto majčkeno polomil, ko je rekel ne vlogi duha v Duhu (tale film pa že ne bo uspešnica, je menil), a je pozneje igral duha v Šestem čutu (1999) in si s honorarjem in dobičkom prislužil okrog sto milijonov. Ampak nastopal je tudi za simboličen honorar ali čisto zastonj in pogosto nesebično pomagal manj znanim soigralcem, ki jim je priskrbel dobre vloge.
Niti pomisliti si ne upamo, kaj nas čaka avgusta 2010, ko je napovedan film The Expendables. Režira ga Sylvester Stallone, v njem pa poleg njega nastopata še Arnold Schwarzenegger in Willis (pa še Jet Li, Dolph Lundgren, Eric Roberts in Mickey Rourke). Predvidevamo, da bo pokalo.

Prijatelja za vedno. Z ženo Demi Moore sta postala najvplivnejši par v Hollywoodu: postavljala sta rekorde za najvišje honorarje in služila z vsem, česar sta se dotaknila: oba sta med ustanovitelji verige restavracij Planet Hollywood, Willis je bil tudi prvi igralec, ki se je posodil v videoigrico. Kupovala sta posest za posestjo in tabloidi so bili polni zgodbic o četi ljudi, ki poskoči na vsak njun migljaj: varnostniki, maserji, služabniki, varuške za njune tri hčerke.
In potem je bilo po dobrem desetletju pravljice nenadoma konec: po enajstih letih zakona sta oznanila, da se razhajata, dve leti pozneje, leta 2000, sta se tudi uradno ločila. Nikoli nista povedala, zakaj. In nikoli, prav nikoli, nista javno prala umazanega perila. Bila je ena najbolj civiliziranih ločitev v zgodovini Hollywooda. A tudi po ločitvi so ju tako pogosto videvali skupaj, da se je zdelo, da bosta nazadnje spet končala skupaj. Tabloidi so zasoplo poročali: zdaj zdaj si bosta spet padla v objem. Nehali so šele, ko je Demi vzela petnajst let mlajšega Ashtona Kutcherja. Bruce je bil gost na njuni poroki. In onadva na njegovi, ko se je marca letos drugič poročil.

Popolnoma apolitičen. Willis je eden redkih republikancev v Hollywoodu in eden še redkejših v mestu, tradicionalno predanem demokratom, ki je javno podprl vojno v Iraku. Javno je podpiral vse republikanske predsedniške kandidate (razen Boba Dola, ki je naredil usodno napako in kritiziral Demi v filmu Striptiz). Ponudil je milijon dolarjev tistemu, ki ujame Osamo Bin Ladna ali katerega od vidnejših terorističnih voditeljev. In dolgo je oznanjal, da bo posnel »provojni film, v katerem bodo ameriški vojaki prikazani kot pogumni borci za svobodo in demokracijo«. A od leta 2005 ga ni več omenil.
Ampak za božjo voljo nikar ne trdite, da je republikanec. Čeprav je sicer z novinarji prijazen in očarljiv, je nekoč besno skočil v besedo nekomu, ki ga je spraševal o političnem stališču: »Sit sem že odgovarjanja na to prekleto vprašanje. Republikanec sem le toliko, da si želim manjšo vlado in manj vladnega vmešavanja. Hočem, da nehajo srati po mojem in vašem denarju, ki jim ga z davki vsako leto zdajemo po petdeset odstotkov. Hočem, da začnejo odgovorno delati z denarjem, in hočem, da tiste preklete lobiste vržejo iz Washingtona! Če to naredijo, bom rekel, da sem republikanec. Sovražim vlado, ok? Jaz sem apolitičen. Napišite: nisem republikanec!«
Še kakšno vprašanje?