Boj za življenje dečka, ki se je rodil pred 13 meseci z redko mišično in nevrološko boleznijo, je doslej potekal v bolnišnici, zdaj pa se je preselil na sodišče. Zdravniki in otrokova mati so prepričani, da je nesmiselno vzdrževati nemočno bitje pri življenju le z dihalnim aparatom in drugo opremo. Njegov oče pa trdi drugače in se ne strinja, da bi otroku morali pustiti umreti, če mu lahko pomagajo.
Deček, ki ga zaradi varovanja zasebnosti imenujejo RB, z začetnicama njegovega imena, od rojstva še ni zapustil bolnišnice in je odvisen le od pomoči zdravnikov. Svojih udov ne more premikati, tudi dihati ne more samostojno. V njegovih pljučih se nabirata tekočina in sluz, ki ju ne more izkašljati, saj je za to prešibek. V bolnišnici so večkrat poskušali ugotoviti, ali so njegova pljuča dovolj razvita vsaj za samostojno dihanje. Trikrat so mu za kratek čas odstranili aparat za dihanje, a pri zadnjem poskusu so mu ga morali znova namestiti že po petih minutah.
Starši se ne strinjajo o otrokovi usodi
Primer je zapleten tudi zato, ker se otrokova oče in mati, ki sta stara nekaj čez dvajset let in živita ločeno, ne moreta sporazumeti o otrokovi usodi. Mati je prepričana, da je prav tako, kot menijo zdravniki. Ti dečku ne dajejo upanja za izboljšanje stanja. Njegovo življenje je eno samo mučenje, saj gotovo trpi zaradi vbodov igel in posegov v nemočno telo. Zato mati, ki ji pritrjujejo zdravniki, misli, da je boljše, če bi ga odrešili muk. Kot je v izjavi povedal njen odvetnik, je mati ob dečku prav vsak dan, odkar se je rodil. Presodila je, da bi se lažje spoprijela z žalovanjem za izgubljenim otrokom kot z mukami, ki jih povzroča pogled na njenega nemočnega fantka. Že zdaj težavno stanje se lahko poslabša in za malčka postane še nevzdržnejše, ko bo zmogel bolje opazovati okolico. Zanj bi bilo bolje, pravi mati, da mu omogočijo mirno in dostojno smrt. 
Upanje obstaja
Otrokov oče pa misli, da je treba upati in narediti vse za ohranitev otrokovega življenja. Sklicuje se na to, da otrokovi možgani niso poškodovani in da lahko vidi, sliši, čuti ter prepozna svoje starše. Čeprav je bil otrokov napredek v razvoju doslej zelo majhen, je vendarle opazen. V roki lahko drži majhen predmet ali zguba košček aluminijaste folije. Razumljivo je, da je njegov razvoj zaradi bolezni zaostal. Oče je tudi prepričan, da bi trahotomija, pri kateri naredijo odprtino v otrokov sapnik, omogočila otroku dihanje, čez nekaj časa pa tudi odhod iz bolnišnice in možnost za nego na domu. Zdravniki tudi temu oporekajo in trdijo, da bi bil otrok z eno najhujših okvar, kar so jih srečali v svoji praksi, kljub temu še vedno obsojen le na pomilovanja vredno životarjenje.
V Britanskem zdravniškem združenju ugotavljajo, da je zdaj na potezi sodišče, ki mora odločiti, ko se o zdravljenju ne morejo sporazumeti starši in zdravniki. Če bo sodišče odločilo, da dečku lahko izklopijo aparate, bo to prvi primer v zgodovini britanskega sodstva, da otroku, ki nima možganskih poškodb, dovolijo umreti.