Zbolela je pred 25 leti. Takrat so bili časi drugačni, zdravniške napovedi pa veliko bolj črnoglede. »Prevladovalo je prepričanje, da ženska, ki zboli za rakom dojk, navadno prav kmalu umre,« se spominja Ana-Marija. »Ampak jaz se s tem nisem strinjala.« Njena teta je že pred tem zbolela za rakom na rodilih, zato je imela doma knjigo Rak ni smrt. »Tista knjiga mi je dala upanje,« pravi.
Vsaj vem, kdo je moj sovražnik. Pozneje je izvedela, da so jo nekatere znanke takrat pravzaprav odpisale. Bile so prepričane, da ji ni ostalo kaj dosti življenja. »Saj mi niso želele tega, le bale so se, da bi zbolele tudi same,« se spominja. Nje pa ni bilo nikoli zares strah. Pretreslo jo je, to že. »Ampak ko sem izvedela, da imam raka, sem si rekla, dobro, zdaj vem, kdo je moj sovražnik, in proti njemu se bom bojevala. In ko mi ga bodo odstranili, bom zdrava.« Te zapovedi, ki si jo je dala, se je držala in zmagala. Trdna volja pomaga, da zmagaš, je prepričana, zelo pomembno pa je tudi, da bolnici stojijo ob strani tudi sorodniki in prijatelji. »Za tiste, ki te podpore nimajo, je res hudo.«
Ana-Marija je imela takrat že družino. Starejša hči je bila tretješolka, dvojčka, sin in hči, pa sta bila stara sedem let. V prvem obdobju po operaciji ji je mož stal ob strani. »Štiri leta mi je bil res v oporo.« Potem se je zakon razdrl. Zgodi se pač. Zvodeni. A je tudi to ni strlo. Konec nekega obdobja je bil pravzaprav začetek novega.
Treba je bilo preboleti in dozoreti. Vse, kar se ji je dogajalo, je opisala v romanu Oven, Devica, Rak. Vsa tri znamenja zaznamujejo njeno usodo, napisala pa jo je šele veliko let po operaciji, pred sedmimi leti. »Zametki knjige so nastali kmalu po operaciji, ko sem bila v zdravilišču Dobrna. Tam sem v štirinajstih dneh napisala dvajset strani, na katerih sem opisala občutke, ko sem zbolela.« Iz tega se je veliko pozneje razvil omenjeni roman, v katerem je Ana-Marija nekatere stvari dodala, nekatere tudi iz drugačnega zornega kota kot v prvem zapisu. »Dozorela sem,« pravi. »Vmes se je marsikaj spremenilo.«
Spomni se tudi, da je prvo zgodbo poslala na Večerov literarni razpis, a ni prišla med tri, ostala je četrta. Moškim v komisiji se je zdela zgodba preveč ženska. Moških pa ženske zgodbe ne zanimajo, vsaj takrat, pred skoraj 25 leti, je bilo tako, pravi Ana-Marija. Se ji zdi, da moški bolezen, predvsem pri ženskah, težko prenašajo? »Precej jih vrže, ja. (smeh) No, zdaj mladi gledajo na to drugače kot nekoč.«
Poleg drugačnih metod zdravljenja, ki so danes usmerjene veliko bolj individualno, navsezadnje tudi zato, ker obstaja kar dvesto različnih vrst raka dojk, pa so drugačne tudi oblike pomoči in podpore. Naj bo bolnica še tako močna, jo včasih zlomi. Tudi Ana-Marija je zato poiskala psihološko pomoč, a ko so jo takoj po operaciji želeli vključiti v skupino, tega ni hotela.
Potrebovala je individualne pogovore z zdravnikom, v katerih so prišle na dan stvari, ki so nanjo v preteklosti vplivale uničevalno. »Pogosto pravim, da je pri raku glavni sprožilec stres,« pravi Ana-Marija, ki se mu od tedaj, po hudi šoli, skuša izogibati. Zato pisanje, slikanje, joga … Pa še marsikaj drugega. Zaradi nekaterih drugih težav je poskusila na primer tudi z akupresuro in ajurvedsko masažo. Ko so ji tudi zaradi teh težav napovedovali slabe čase, je vzela stvari v svoje roke, in vnovič ji je uspelo. »S težavami se je treba spopasti, ne pa dovoliti, da nam krojijo življenje.«
Poslušajte sebe, ne drugih. Kmalu po začetku delovanja Europe Donne se je vključila vanjo. »Poznam ženske, ki so se šele deset ali več let po bolezni vključile v kakšno skupino, druge so to potrebovale takoj.« Pravila pri tem ni. Še manj gre za to, kaj je prav in kaj narobe, se strinjava. Ko gre za bolezen, je treba prisluhniti predvsem sebi in svojemu občutku, kaj je prav zate, ne pa za druge.
Mnoge bolnice pišejo, ker težko govorijo o tem. Tudi za Ana-Marijo je bilo pisanje, ki ga ima rada od nekdaj, le da nekaj let zaradi družine in službe ni prišlo na vrsto, pomemben del terapije: »Takoj sem se ga lotila in počutila sem se, kot da s sebe odlagam velikansko breme.«
Ana-Marija se je za rekonstrukcijo dojke odločila šele štiri leta po operaciji. Prej se ji to ni zdelo pomembno. »Priti mora trenutek, ko si ženska zaželi in začuti, da to potrebuje.« Ona je to začutila, ko je ostala sama. Rekla si je, da bo to naredila zase. »Izključno zase in za nikogar drugega. Za svoje dobro počutje, za občutek, da sem spet ženska.«
Ličenje ima podoben vpliv. Ženske to vemo. »Ko sem pred 25 leti ležala v bolnišnici, mi je moja dobra prijateljica rekla, daj, naliči se malo, se boš takoj bolje počutila. V resnici je to v meni spodbudilo drugačno, samozavestnejšo žensko.« Ana-Marija ta občutek še vedno goji. Avonu, ki podpira Europo Donno, je zvesta že dvajset let. Ne le zaradi šmink, tudi zaradi ljudi.
Med njenimi številnimi načrti je tudi ponatis romana Oven, Devica, Rak. Izkupiček bo podarila Europi Donni. Zdi se ji, da bi knjiga lahko kateri od žensk, ki se bojujejo z rakom dojk, koristila: »Sedem let je minilo, veliko novih bolnic je, statistika pravi, da jih bo še več. Takrat, ko sem jo pisala, je bil poleg terapevtskega glavni namen bolnicam pokazati, da je raka mogoče premagati. Da tudi razpad zakona ni konec sveta. V tistem trenutku se ti svet podre, res je, ampak mogoče je zgraditi novega.« Ana-Marija ga je, in njen novi svet je lep in poln nalezljivega optimizma.