Veliko gledate televizijo?
Sorazmerno veliko, priznam pa, da ne na tipično gledalski način, torej zleknjen v naslanjaču, ampak si oddaje pogosto pozneje ogledam na internetu ali longplayerju. Včasih tudi ne v celoti, ker je časa za to preprosto premalo. Poskušam pa biti seznanjen z vsem, kar delamo, tudi s športom, čeprav nisem kakšen tipičen gledalec športnih dogodkov.
Ali pred televizorjem kdaj zaspite?
Ne, skoraj vedno zaspim s knjigo.
Škoda, to bi bila odlična iztočnica, da vas vprašam, ali zaspite ob oddajah TV Slovenija.
No, v to zanko me pač niste ujeli. (smeh) So pa gotovo na naši televiziji tudi oddaje, ki zelo pomirjujoče učinkujejo na gledalstvo. (smeh)
Ena odmevnejših zgodb, odkar ste na položaju direktorja televizije, so bile risanke oziroma sprememba njihovega termina.
A res? Meni se zdi veliko odmevnejše, da nam je uspelo TV Dnevnik na tretjem kanalu opremiti z znakovnim jezikom za gluhe, to je revolucionarni dosežek za naše gledalce. Risanke so stara zgodba, zanimive kot primer manipulacije. Takrat smo za dvajset minut premaknili termin risank, zato da smo lahko v program umestili dnevno nadaljevanko. Nekateri starši so protestirali, sestali smo se z njihovim predstavnikom in se zelo konstruktivno pogovorili. Po neodvisni meritvi je bilo jasno ugotovljeno, da je novi termin za otroke primernejši, saj je po novem gledalo risanke kar za dvanajst odstotnih točk otrok več. A ne, obe varuhinj, pa tudi del medijev, so se zaletavali v odprta vrata in nas obsojali, da teptamo nekakšne družinske pravice. Če bi bilo to res, bi priznali napako, ker pa očitno ni bilo, je ta aferica nastala zaradi koristi in promocije tistih, ki so jim interesi otrok daleč. Z ženo imava tri otroke, stare 9, 5 in 3 leta, tako da nekaj o družinskem življenju vem. Tu se je pokazalo, kako je lahko javna televizija čisto brez argumentov blokirana pri uvajanju novosti.
Če zarote po vašem obstajajo že v zvezi z risankami, potem te na drugih področjih najbrž še izraziteje občutite?
Zarota? To je prehuda beseda, dogajanje je bistveno bolj banalno. V ozadju je to, da del komercialnih medijev jemlje RTV kot motnjo na oglaševalskem trgu in se pač trudijo, da bi nam nižali ugled; tu jim včasih pomagajo ali se pustijo instrumentalizirati tudi razni varuhi ali kak komentator, kar je žalostno, ima pa svojo interesno logiko. Sicer pa to ni slovenska posebnost; javne televizije so v večini evropskih držav v zelo podobnem položaju kot pri nas. Pogosto jih napadajo komercialni mediji, posebno v kriznih časih, ko je zaslužka z oglaševanjem manj. Pri nas ima kritika včasih še dodatke v izrazito primitivni, prostaški ali sovražni govorici; tu je slovenski medijski prostor izraz razmer in z zgodovino povezane razgradnje vrednot. Glede drugih javnih TV morda še to: RTV Slovenija je zdaj ena redkih, ki pozitivno posluje, in to je velik uspeh. Številne evropske javne televizije, med njimi so tudi vzornice, se pogrezajo v rdeče številke: BBC, ZDF, ORF, TVP, HRT, nič bolje ni v Švici, na Madžarskem …
Se vam zdi težko biti direktor televizije?
Nihče, ki pozna naravo dela, mi te funkcije ne zavida. Sicer pa ni težko biti direktor, morda je težje obstati, sploh v razmerah, ki so vladale zadnje leto, vsekakor pa je res težko uvajati spremembe. Moram pa reči, da so v primerjavi s tem, kar se je dogajalo ljudem v preteklosti, te naše službe zelo navadne ali normalne.
Poleg podpore ste seveda deležni tudi kritik.
Absolutno. Kritike podobno kot pohvale vplivajo na vrednotenje in začrtano smer. Oboje presojam po etičnem kodeksu; zato me vsaka kritika ne more zmesti, nekatere pa vzamem zelo resno. Če zares narediš napako, potem je treba kritiko sprejeti brez zamer. Saj veste, nogomet, politika in javna televizija so tri stvari, na katere se vsi razumejo. Glede javne televizije imajo celo prav; namenjena je ljudem, plačnikom RTV-prispevka, ki imajo kot gledalci svoja upravičena pričakovanja, ki pa so zelo različna. Naša naloga je, da zadovoljimo čim širši spekter gledalčevih potreb ob upoštevanju standardov javne televizije. V programskem svetu se je na primer pokazalo, da so nekateri svetniki zelo ozko usmerjeni le v segment, ki zanima njih, vse drugo pa se včasih celo omalovažuje, zato je nujno, da je sestava sveta čim bolj raznolika, dovolj številna in tako reprezentativna.
Pripravlja se nov zakon o RTV in predvsem v zvezi z manj številnim programskim svetom so mnenja za in proti zelo deljena. Vaš komentar?
Ta dva pola nista enakovredna. Na polu proti so skorajda vsi, na polu za pa le del ministričine politične struje in kakšen njen podpornik ali dva. Vsi drugi so povečini proti. Zakaj? Novi zakon je bil napovedan na podlagi enormnih kritik t. i. Grimsovega zakona, dobili pa smo tekst, ki je v veliko elementih protiertevejevski, javni zavod izpostavlja komercializaciji, izloča javnost in civilno družbo ter v najbolj ključni točki podreja RTV neposredno politiki. Rešitev je v tem pogledu bistveno slabša od vseh zakonov o RTV doslej, dr. Požarnik je zgrožen ocenil, da nas vrača proti letu 1945, v čas totalne prevlade enopartijske politike. Ne razumem, kako lahko iz programskega sveta RTV leta 2009 izločiš invalide, zamejce, manjšine, verske skupnosti … Vsi ti so zdaj imeli zagotovljen sedež, hkrati pa predlagaš sedemletni mandat članov novega programskega sveta? Tako dojemanje svobode medijev in javne RTV kaže na izrazito preddemokratične standarde. Veliko pove tudi to, da k snovanju zakona ni bil povabljen nihče iz vodstva RTV, povabili pa so enega vodilnih na POP TV.
Kako komentirate oddajo Kmetija oziroma kako nanjo gledate na TVS?
Kmetija slavnih je primer oddaje, ki je država z delujočimi nadzornimi organi nikdar ne bi omogočila v taki obliki oz. v družinskem terminu, kjer jo je med drugim gledalo okrog 12.000 otrok v najobčutljivejši dobi od štiri do devet let. Kakšne vzorce vedenja in komuniciranja je prenašala nanje in na preostale sto tisoče gledalcev, je znano. Seveda so s tako oddajo povezani veliki zaslužki, a dejstvo, da poklicani k ukrepanju, medijski inšpektor, ministrstvo za kulturo, APEK in drugi niso pravočasno ukrepali, sproža ugibanja o koruptivnosti katerega od njih. Take oddaje namreč v nobeni razviti pa tudi manj razviti državi ne vrtijo ob 20. uri.
Ali na razpoloženje v vaši hiši zelo vpliva polarizacija družbe, ki je pri nas zelo izrazita? Ne govorim le o politiki, ampak tudi o novinarski srenji, ki je zelo razdeljena, ne nazadnje z organizacijo v dve društvi?
Polarizacija je normalno stanje v demokracijah, takrat ko je zatrta, se družba najbolj pogreza. Način, kako se polarizacija izraža, pa je pri nas pogosto problematičen, če govorim za družbo v celoti. Del odgovora, zakaj je tako, lahko najdemo v zgodovini; najhujše rane je pustila državljanska vojna, več kot sto tisoč pobitih in nepokopanih na slovenskem ozemlju, ne da bi kdor koli odgovarjal za to, odpira najbolj bistvena vprašanja o naših civilizacijskih standardih in vrednostnem sistemu. V takih razmerah je organiziranje novinarjev v dve društvi še najmanjši problem. Pomenljivejše je zdaj to, da se v DNS vnemajo hudi spori, ki razkrivajo temeljne profesionalne dileme, v katerih se je znašlo slovensko novinarstvo.
Sicer ste novinar, zdaj pa direktor, kar pa kmalu najbrž ne boste več. Se boste vrnili v novinarstvo?
Koristnost sedanje izkušnje je pomembna, vedno me bo bogatila, tudi v prihodnje. Sicer pa me vsebina, raziskovanje in delo, ki ste ga omenili, še vedno zelo privlačijo. Poleti sem bil na primer na Madagaskarju pri Pedru Opeki in celota me je pritegnila ravno tako kot nekoč, nič mi ni težko, teren me izjemno privlači, vse me zanima. Avtorsko delo, pa ne razumite tega narobe, človeka intimno veliko bolj zadovolji kot direktorsko, kjer je področje izjemno široko, rezultati pa so odvisni od velikega števila ljudi in še mnoštva drugih okoliščin. Pri izdelku, ki ga v celoti sam snuješ, je več primarne ustvarjalnosti in izid predvidljivejši.
Boste morda kandidirali za ministra za kulturo?
To sem že bil. (smeh)
Več v Jani št. 2, 5. 1. 2010
