Dobiva se po pomembnem pogovoru, ki ga je imel z naročniki. Vtis brezhibne urejenosti črne obleke in modre srajce šaljivo ruši navijaški šal milanskega Interja. Raul je, kot narekuje portugalska kri v njem, nogometni navdušenec. Pa ne le to, če bi ga življenje peljalo v drugo smer, bi bil morda uspešen nogometaš. Člani družine Ferreira se namreč v tem športu še posebej odlikujejo. Brat, ki je doktor arhitekture, je svojo pot v Evropi začel pravzaprav v mladinskem moštvu portugalske Benfice, kar je izreden dosežek, in mogoče bi postal celo nogometna zvezda. A življenje v internatu kluba, ki je bilo sestavljeno iz nogometa za zajtrk, kosilo in večerjo, se mu je uprlo in odločil se je za akademsko kariero. Dva brata pa sta bila profesionalna nogometaša. Tudi Raul je odličen nogometaš in tudi on bi se lahko z nogometom profesionalno ukvarjal, a se je raje posvetil arhitekturi. Čisto pa se ljubljenemu športu le ni odpovedal, saj občasno še vedno igra mali nogomet.
Pridni študent
V takratno Jugoslavijo je prišel kot obetaven študent arhitekture pred 20 leti, v času neuvrščenih, ko so bili mladi temni obrazi v nekdanji državi pogosti. Jugoslavija je bila namreč ena najbolj priljubljenih ciljev »eksotičnih« študentov, kot temu pravi Raul. V Ljubljano ga je pravzaprav povabil njegov starejši brat, tudi študent arhitekture, ki je bil tako priden, da mu je Slovenija podelila štipendijo za študij, in končal ga je z doktoratom. Štipendijo je dobil tudi Raul. V primerjavi z njim pa se starejši brat v našem hladnem podnebju ni počutil dobro in se je po končanem študiju kmalu vrnil v Afriko. Še prej pa je poklical Raula in mu predlagal, da bi tudi on svoje šolanje nadaljeval v Ljubljani. Ta je Raula najprej presenetila. Mislil je, da prihaja v evropsko velemesto, znašel pa se je v – za svetovne razmere – manjšem kraju. A se je hitro udomačil, si našel prijatelje, študiral, čas pa si je vzel tudi za zabavo, ki so je bila polna študentska leta. Tako je spoznal tudi svojo bodočo ženo, Andrejo.
Gvinejski Žirovec
Takrat je Raul tudi postal prebivalec Žirov oziroma manjše vasi v njihovi bližini. Domačini so bili sprva malo zadržani. A Raul je odprt človek, ki se rad pošali in led je bil kmalu prebit. Otroci so Raulovo največje veselje in ponos. Danes dvanajstletna Ema je preskočila prvi razred, nadarjena je tako za glasbo kot ples. Balet je njena življenjska ljubezen, pleše ga že od šestega leta in zelo veliko nastopa. Sin Ruben jih ima sedem in gre po sledeh nogometnih talentov v družini, najmlajša Sara pa za zdaj brezskrbno uživa, saj ima šele tri leta...
Več v tiskani izdaji revije Jana, št.3, 19.1. 2010