Pričakala me je s svežimi jagodami, limoninim sokom in doma pečenimi piškoti iz ovsenih kosmičev.
Pa je res še vedno lepa, pomislim in ji tudi rečem. Njen obraz se razjasni.
Mojca Platner je čudovito dekle, a premalokrat ji to kdo pove. Dekle, in ne postarana, vsega naveličana gospa, ki se pritožuje nad svojim dedcem. Čeprav je enkrat vendarle dahnila da, si za nobeno ceno ne dovoli, da bi moški zagospodovali nad njenim življenjem. In tega ne privošči nobeni od svojih prijateljic, ki jih zmore sem in tja zvabiti v svoj sanjski svet, v katerem ni prostora za tečnobe. Borila se je, da je ohranila dokaj nepoškodovano podobo naivne odraščajoče deklice, ki z velikim upanjem in optimizmom gleda v svet, v katerem vidi polno priložnosti za svoj uspeh. Pokojni dr. Rugelj bi ji gotovo rekel, da je nezrela, še vedno zaljubljena v svojega očeta, in Mojca bi to vzela kot kompliment.
Lepota tudi boli. Ob njej sem začutila, kako obremenjujoče je živeti z večnim pričakovanjem okolja, da je treba biti popoln, da te imajo ljudje radi. Mojčina lepota je lepota, ki tudi boli. Je lepota, ki osamlja. Lepota, ki dela okolje zavistno, nevoščljivo, hudobno, je prepričana Mojca.
Čeprav je na zunaj videti drugače, je Mojca občutljivo hrepeneče bitje, ki morda na neustrezen način išče le sorodno dušo. Ujela se je v trenutke iz mladosti, ki jih noče in ne želi spustiti. Zdelo se je, da je v prvem delu življenja ujela svoj trenutek, doživela svojih več kot pet minut slave, a ji to ni dovolj. Ni še pokazala vsega. Še vedno je na preži, čakajoča na priložnost.
Titovi komplimenti. V baletni šoli v Ljubljani jo je odkril kontroverzni slovenski režiser Boštjan Hladnik, ko jih je štela rosnih 14. Čez nekaj mesecev je zaplesala in zaigrala v njegovem filmu Ples v dežju. Pri 17. jo je odneslo na modne brvi. Najprej jugoslovanske, leta 1964 pa se je v njeno filmsko lepoto zaljubila znana italijanska kreatorka Roberta di Camerino, ki ji je odprla vrata v svet. Njene kolekcije je predstavljala na turnejah po Ameriki in se družila s priznanimi umetniki.
Hvalil jo je ves svet. Tudi naš tovariš Tito. Za njegovo Jovanko, ob kateri je pogosto sedel tudi sam, je večkrat nosila modele jugoslovanskih kolekcij. Jovanka je imela še posebno rada Rašico in Almiro. Mojca se spomni, da je Tito, ko je Jovanka otipavala materiale, ki jih je nosila, rekel: »Pa ti si toliko deblja od nje. Ne moreš ti takih modelov nositi.« Tito, ki je imel rad lepa dekleta, ni varčeval s komplimenti, toda Mojca jih je navadno kar preslišala. Sploh take, ki so na kaj namigovali. Bila je tiste vrste lepotica, ki se v glavnem ni pustila zapeljati. Le enkrat se je spotaknila na ledu in obtičala v objemu – pozneje tudi v edinem zakonu, s fotoreporterjem črnogorsko-hrvaškega rodu. A to je tema, ki jo sprva raje kar preskoči.
Več v Jani št. 18, 4.5. 2010
