Za njim je več kot 20 let odvisnosti od drog, v naročju sta mu umrla dva dobra prijatelja, alkohol, kraje, prevare in laži, razpečevanje ter veliko burnih razmerij. Potem ko se Primorec Petja Kužel dve desetletji ni mogel otresti prekletstva zasvojenosti – bodisi zaradi svoje (pre)šibke volje bodisi zaradi nepripravljenosti na trezno spopadanje z vsakim dnem posebej – se je zgodil čudež. Ko se je nekega dne zadet in pijan sprehajal ob Bernardinu, se je spotaknil in skotalil po bregu v morje. Padel je na glavo in si tako »prislužil« dober mesec kome. Njegova zgodba pa buri duhove – ko se je zbudil, ni bilo o odvisnosti od heroina prav nobene sledi več.
V bolnišnici so Petjo, ko je bil v komi, zaradi zasvojenosti oskrbovali z metadonom. Bali so se namreč reakcij zaradi nenadne prekinitve jemanja drog. Ko se je 40-letni Petja prebudil, je njegova mama v predalu nočne omarice našla metadonske tablete in njegova reakcija je bila presenetljiva, saj ji je potožil, da sploh ne ve, zakaj mu jih dajejo, saj jih ne mara. Nemudoma je prosila zdravnike, naj prenehajo metadonsko ujčkanje, ker ga njen sin ne potrebuje. Od padca je minilo že leto in pol, a od tega pripetljaja ni čutil nobene potrebe več po drogah in s tem je bilo njegovo telo oprano. Vendar so nastale nove težave. Zaradi padca si je poškodoval možgane in resno so bile ogrožene njegove osnovne spretnosti, potreboval je pomoč pri oblačenju, hranjenju – kot otroka so ga morali na novo učiti živeti. Trenutno je Petja na rehabilitaciji za ljudi z nezgodno poškodbo možganov, vendar je poleg tega, da pozablja in ima težave z orientacijo, precej zgovoren in kljub številnim predsodkom, ki jih gojijo ljudje do (bivših) odvisnikov, zelo razgledan in nadarjen za pisanje. Včasih tako zelo rad govori o svoji preteklosti, da težko ustaviš njegovo pranje umazane duše, kot ji pravi. Nemogoče je spregledati, da se skoraj nikoli ne nasmeji, ne zato, ker je tako resen ali sramežljiv, ampak ker ima zaradi drog popolnoma uničene zobe, ki jih skuša skriti pred sogovorcem. »Rad bi si jih popravil,« pravi.
Kam je pripeljala očetova filozofija. Njegova mati je bila učiteljica gospodinjstva, poučevala pa je tudi njega. »Spomnim se, da me je blazno zabavalo, če sem med poukom dvignil roko in me je uradno vprašala: Prosim? Zdelo se mi je strašno fajn, da sem moral začeli vprašanje z besedo tovarišica. Zato sem pa moral dosti več znati kot sošolke in sošolci.« Pravi, da je njega in sestro Titino vzgajala predvsem mama, kajti oče je bil zaradi službe pogosto odsoten, saj je bil kapitan na ladjah trgovske mornarice. »Moja štiri leta mlajša sestra je shodila na ladji in se mi je zdela blazno smešna, ko smo pristali na kopnem in se je med hojo guncala kot kakšna raca,« pravi. Bolj kot Petja pa je kritična do očeta sestra, pri njej sem preverjala Petjevo pripoved, saj ima težave s spominom. »Išči službo, ki ti bo dala največ denarja za najmanj dela. To je bila očetova logika, Petja pa ni takšen, na stvari ne gleda skozi denar. Rad se pogovarja, rad bere, rad filozofira in analizira. Vsi smo mislili, da bo šel nekoč študirat novinarstvo, ker obvlada pisanje in izražanje. Vendar ga je oče prepričal, da se je vpisal na pomorsko šolo, ker je bila blizu doma in je to zato bila najboljša izbira zanj. A po tej šoli je šlo vse navzdol. Ni ga zanimala, začel je eksperimentirati z drogami. Trava, koka – snif tu in snif tam. Šole ni končal,« pravi Titina. Petja se sicer strinja, da je bila ena od napak gotovo to, da ni našel veselja v šolskih klopeh, vendar pravi: »Nočem kriviti očeta, saj vem, da mi je želel dobro. Sam sem kriv, da sem se zabaval in se zelo malo učil. Vendar mi večina predmetov pač ni dišala. Zanimali so me predmeti, ki na tej šoli niso imeli prave teže. Recimo zgodovina in psihologija,« pravi Petja. Da ne kažemo s prstom le na očeta, pravi Titina, njen brat je bil vedno občutljivček, ni pa vedel povedati, kaj ga tišči: »Mislim, da je ogromno stvari, še posebno tistih, ki so ga najbolj prizadele, potlačil v pozabo.« Po nesreči v Bernardinu je oče hčeri obljubil, da bo Petjo obiskal. Vendar ga doslej še ni.
Več v Jani št. 18, 4.5.2010
