Priznam, malce me je skrbelo. Ko si o igralcu napisal že kopico člankov, se začneš spraševati, kaj lahko o njem sploh še novega poveš. Še posebej, če se je, kot Russell Crowe, pred nekaj leti pročil, dobil otroke in se, tako se je vsaj zdelo, precej umiril. A ravno oni dan se je v radijskem intervjuju spet hudo razburil in izpraševalca poslal nazaj v porodni kanal njegove matere. Ne, čisto zares ni treba skrbeti, da bi vam bilo s Crowom dolgčas.

Najprej malo računstva: takole, Crowe pravi, da sta z režiserjem Robina Hooda Ridleyjem Scottom sestavila zgodbo o lokostrelcu iz legende, ki bi – posneta – trajala nekako sedem ur in pol. Če torej odštejemo prvi film, ki ga pravkar gledamo, in ima slabi dve uri in pol, ostane materiala še za dva dolga Robina Hooda. Ali za tri krajše. Ali nekaj takega.
Ojoj.
Ampak britanski kritiki najnovejšemu Robinu Hoodu ne zamerijo toliko, da je čisto povprečen film, ne posebno slab, ne posebno dober, čeprav bi imeli od Scotta in Crowa,  možakarjev, ki sta posnela Gladiatorja, vso pravico pričakovati kaj več. Ne, Britancem je šel najbolj v nos Crowov izmuzljivi naglas iz filma.  Je mogoče irski, je ugibal spraševalec v intervjuju za BBC. Crowe se je nasršil. Grdo pogledal. In rekel, če vi tu slišite irski naglas, imate pa čisto zanič ušesa. Je severnjaški, je naprej ugibal neustrašno vztrajni voditelj. Ne, je besno siknil igralec, moj cilj je bil italijanski naglas, niste slišali? In potem je je sogovornika poslal v kraj, ki se ga v vljudni družbi ne omenja naglas. In odgrmel skozi vrata. Toliko o  naglasih.
Mi smo se pa že bali, da se je njegova bogata in pisana kariera javnih ekscesov zaključila s slovito epizodo z letečim telefonom. Ne, ni še konec.

Tropska nevihta Russell: Veste, saj potem mu je žal. In se zelo očarljivo opraviči. In, kot se je zgodilo po telefonskem incidentu leta 2005, včasih potem tudi seže precej globoko v žep.  Zgodilo se je v nekem newyorškem hotelu, ko telefon v njegovi sobi ni deloval, pa je Crowe od receptorja zahteval, naj mu vzpostavi zvezo. Receptor je odklonil. Crowe mu je zabrisal telefon v glavo. Receptorja so na urgenci zašili, Crowa bi pa tudi skoraj zašili, saj so ga obtožili kriminalnega posedovanja orožja (ja, to je bil telefon), a se je potem izmazal z globo, rahlo načetemu prejemniku letečega telefona pa je izplačal odškodnino in se izognil civilni tožbi. In je potem rekel, da je bila to ena najbolj sramotnih neumnosti v njegovem življenju, pa jih je že precej ušpičil, in da mu je zelozelozelo žal.
Nekoč se je pošalil, da bo pač delal s tistimi par režiserji, ki so kljub njegovemu slovesu še pripravljeni sprejeti izziv in delati z njim, ampak takih režiserjev sploh ne manjka. Nekateri to nevarno početje ponovijo celo večkrat. Na primer Ridley Scott, ki se je z vihravim Russllovim temperamentom očitno sprijaznil.  »Russell je zapleten,« je priznal. »Naj bo jasno, najboljši so ponavadi zapleteni, inteligentni in brezkompromisni. Moraš biti pripravljen, da z Russllom stopiš tudi v vojno.«
Ron Howard pa je menil: »Delati z Russllom je kot bi snemal na tropskem otoku – veš, da se bo vreme spremenilo. Russell je zelo strasten. Včasih je videti, kot da so privršali črni oblaki. Za kakšen hip lahko postane zelo napeto. Ampak veš, da bo spet posijalo sonce.«

Povem, kar mislim
Skromen: »V svojem poklicu sem pravi virtuoz. Ni ga igralca, s katerim si ne bi upal odigrati prizora in biti popolnoma prepričan, da lahko naredim vse, kar zahtevajo od mojega junaka.«
Strasten: »Kletvica sama po sebi ni nič. Moraš ji dati nekaj več. Moraš jo postaviti v kontekst in potem moraš dodati strast.«
Ljubiteljski: »Po filmu Prebujena vest vem, kakšne so kemične sestavine cigarete, vendar kadim že od svojega desetega leta. Vem, da je to grozno, a sem velik ljubitelj ironije.«
Pionir: »Moja družina je v (filmskem) poslu že tri generacije, jaz sem le prvi, ki je dovolj trapast, da je stopil pred kamero.«
Fašist: »Nikoli nisem dobil socialne podpore. Nikoli nisem vzel štipendije. V tem pogledu sem najbrž fašist. Nekateri mislijo, da jim svet nekaj dolguje. Že pri glasbenikih se mi je to zdelo navadno sranje in pri igralcih se mi tudi.  Svet ti ni čisto nič dolžan! Nihče me ni prijel za roko da bi  mi razkazal širni svet. Sam sem šel in ga raziskal. Če imaš pravi značaj, ti ne more nihče preprečiti, da bi dosegel to, kar hočeš.«
Neizživete ambicije: »Rad bi igral strastne ženske, a mi ne dovolijo.«
O diamantih in kakcih: »Živim pravo življenje, ki je zelo zapleteno. Nekateri dnevi so diamanti, drugi so pasji drek. Tako kot pri vseh. Na žalost sem nekatere dni, ki so bili diamanti, spremenil v pasji drek. Ampak se bom že naučil.«

Obupano iščem Shakespeara: »Nisem eden tistih igralcev, ki sanjajo o določeni vlogi. Ni mi do tega, da bi postal 174. Hamlet. Rad bi našel Shakespeara našega časa. To bi rad izvedel: kdo je velik pisec. In rad bi delal z njim in nekaj ustvaril.«
V pravem trenutku molčim: »Pri izboljševanju sveta naredim svoje, vendar mislim, da je zelo pomembno, da stvari narediš potihem. Do grla sem sit slavnih, ki svojo slavo izrabljajo za to, da nekaj promovirajo. Če opazim potrebo, se potrudim pomagati. Ampak zelo veliko dosežeš s tem, da napišeš ček in držiš gobec.«
Takoj pridem: »V Los Angeles bi se preselil samo, če bi Avstralijo in Novo Zelandijo zalil ogromen val, če bi bila v Evropi kuga in če bi afriški kontinent izginil zaradi napada Marsovcev.«
Kako postaneš bivši natakar: »Neka Američanka je hotela kavo brez kofeina. Če si v Novi Zelandiji leta 1986 naročil kavo, je to pomenilo čajno žlićko nescafeja. Potem pa pridem v Avstralijo in imam nenadoma opraviti z dolgo kavo, kratko kavo, kapučinom, kavo z mlekom. In s kavo brez kofeina. Pa sem ji odnesel skodelico vroče vode. Russell, pa saj to je samo vrela voda, je rekla. Pa sem odgovoril, gospa, kadar v Avstraliji nekaj dekafeiniziramo, se ne hecamo. Pritožila se je upravi.
Kako poljubiš moškega: »Igral sem homoseksualnega vodoinštalaterja (v filmu The Sum of Us) in sem moral poljubiti igralca po imenu John Polson. Kadarkoli me vprašajo, Russell, kateri je tvoj najljubši ljubezenski prizor, vedno navedem tega, ker jih to čisto vrže iz tira. No, prišel je k meni, in rekel, bliža se snemanje prizora s poljubom in … še nikoli nisem … saj veš … poljubil moškega … pa sem mislil … Kaj misliš, bi se morala dobiti, da malo vadiva? Pa sem mu rekel, Johnny, kolega, ko končamo ta film, bom snemal s Sharon Stone (film Hitri in mrtvi) in v njem je prizor, kjer se poljubljam s Sharon. Kaj misliš, kaj bo rekla, če jo prosim, da bi prej malo vadila? Rekel je, saj samo pravim, ker še nikoli nisem poljubil moškega! In sem odvrnil, saj ga tudi jaz še nisem! Takole narediva: ti se boš nagnil naprej in jaz se bom nagnil naprej, pa se bova gotovo spomnila, kaj je treba narediti.«
Kdo je tisti Robert De Niro in kaj hoče od mene?: »Nekdo me je potrkal po ramenu, obrnil sem se, in bil je tisti tip De Niro, veste? No, ne bev ne mev ni rekel. Ni rekel, zdravo, ali dober večer, ali, pozdravljeni, jaz sem Robert. Samo gledal me je, pokimal z glavo in se nasmehnil. In potem je odkorakal.«
Zdaj imam pa res dovolj tega De Nira: »Ne snemam reklam za španske obleke kot George Clooney ali za japonske cigarete kot Harrison Ford. In ljudje pravijo, no, ti si na izgubi, saj ti ponujajo denar. A zame je to bogoskrunsko – to je v popolnem nasprtoju z družbeno pogodbo, ki jo imaš s svojim občinstvom. Hočem reči, Robert De Niro dela reklamo za American Express! Pa saj me ni prvič razočaral, to dela že lep čas.«
A še vedno ne morem nehati misliti nanj: »V zadnjih desetih letih me je pogosto razočaral s svojimi vlogami v filmih, ki so bili pod kritiko.«
In tudi Mela Gibsona ne razumem: »Če drži, kar sem slišal, je porabil 25 milijonov za film, ki ga je posnel v aramejščini in latinščini, in ga namerava poslati v kino brez podnapisov. Mislim, da bi moral nehati snifati lepilo. Kakšen smisel ima posneti film, pri katerem ljudje ne razumejo, za kaj gre? Tega ne razumem. Če vam gre za avtentičnost, pravim, kakšna osupljiva ideja, ampak tudi zapravljanje časa, če ga nihče ne razume. Če pa tako dobro poznamo zgodbo, zakaj jo je šel potem še enkrat pripovedovat? Mel Gibson, nehaj snifati lepilo!«
Zakaj ne bom nikoli nastopil na Slovenija ima talent: »Ja, prijavil sem se na tekmovanje talentov. Enkrat … ali dvakrat. Eden za drugim so odhajali na oder in ko jih je bilo pred mano še kakšnih pet ali šest, sem ušel skozi zadnja vrata in šel nazaj domov.«
Zakaj ljubim prepevanje: »Zame je to ventil, to je zame nekakšna verzija gledališča.«
Zakaj je treba ubogati režiserja: »Film je režiserjev medij. Ko snemam film, delam za tega človeka. Če ne najdeva skupnega jezika pri kakšni stvari, ali pri kakšnem aspektu mojega lika, potem popustim. Kajti jaz snemam njegov film. Ja, igram nekega junaka in te stvari, to že, ampak moraš upoštevati, da to ni tvoj projekt. Res imaš srečo, da si zraven, vendar je to njegov/njen projekt.«
Zakaj mi je žal, da sem v receptorja vrgel telefon: »To je bila verjetno najbolj sramotna situacija, v katero sem se kdaj zapletel – pa sem v življenju naredil že precej bedarij.«