Najtežje je prositi za pomoč

»Včeraj sem po mnogih letih zajokala,« je dejala gospa v poznih štiridesetih letih. Jokala je zaradi nemoči. Ker si je morala priznati, da v svojem obupu ne vidi več drugega izhoda, kakor da prosi za pomoč.

»Včeraj sem po mnogih letih zajokala,« je dejala gospa v poznih štiridesetih letih. Močna je bila, ko so ji pred dvajsetimi leti povedali, da je njen sin hudo prizadet. Stisnila je ustnice in ni spustila solze, ko so ji pred dvema letoma povedali, da ima raka. Tokrat se ni mogla zadržati. Jokala je zaradi nemoči. Ker si je morala priznati, da v svojem obupu ne vidi več drugega izhoda, kakor da prosi za pomoč. Zaradi denarne stiske se je njena družina znašla v začaranem krogu in dolgovih, zaradi katerih jim celo grozi odpoved najemne pogodbe. »Kam bomo šli?« se sprašuje. »Zame ni pomembno, kje bom, toda kaj bo s sinom?«

Čeprav so v zadnjih dvajsetih letih vedno krpali en konec z drugim, da so se prebili skozi mesec, so se vedno nekako znašli. »Nikoli nisem hotela dajati videza, da česa nimamo,« je ponosno dejala, kaj šele, da bi kdaj koga prosila za pomoč. To je bilo zadnje. Kdo ve, kako bi potekalo njihovo življenje, če se jima z možem pred dvajsetimi leti ne bi rodil telesno in duševno težko prizadet otrok. Nekaj mesecev po porodu sta z možem ugotovila, da se fantek ne razvija kot njegovi vrstniki. Zdravniki so potrdili, da je hudo prizadet. Toda v trenutku, ko je izvedela kruto resnico, jo je sprejela in življenje podredila svojemu otroku. »Shodil je šele pri treh letih. Ponujali so mi invalidski voziček zanj, pa sem ga odklonila. Dejala sem jim, da bo otrok hodil.« In res je shodil, danes hodi, a za zahtevnejše terene potrebuje pomoč. Nikoli ni spregovoril. Njegov razvoj je ostal na stopnji nekajletnega otroka. »Ampak midva se vse razumeva,« ga ljubeče pogleda. Oči ji žarijo, ko govori o svojem sinu, in obraz se ji zjasni. »Ta otrok te ima rad brezpogojno, ne glede na vse!«
Pred porodom je bila zaposlena v nekem makedonskem podjetju, a je to po osamosvojitvi Slovenije pri nas zaprlo svoje obrate. Ponudili so ji delo v Makedoniji, toda svoje dežele ni hotela zapustiti. »Ker sin potrebuje pomoč 24 ur na dan, sem se odločila ostati doma in skrbeti zanj.« Predlagali so ji, da bi otroka prepustila oskrbi kakšnega zavoda, pa kaj takega zanjo niti v sanjah ni prišlo v poštev. »Otrok je moj, naš, kakršen koli pač je. Ni kriv, da se je rodil tak. Dostikrat me kdo pomiluje, toda on je vendar tak srček! Strašno prijazen in prisrčen poba je. Ne bi mogla normalno živeti, če bi vedela, da moj otrok živi tam nekje, brez svoje družine.« Z možem sta vseskozi sama skrbela zanj. »Vmes smo ga poskusili navaditi na razvojni vrtec, pa je bil tisti mesec tako zelo živčen in nesrečen, da smo odnehali.«
Rak duše
Ker so na začetku živeli v stanovanju, ki je po denacionalizaciji pripadel Cerkvi, niso nikoli imeli niti priložnosti ugodno odkupiti stanovanja od države kot mnogi po takratnem Jazbinškovem zakonu. Zato so zaprosili za neprofitno stanovanje, v katerem živijo še danes. Ker so bili njuni dohodki od nekdaj izredno nizki, sta se z možem poskušala znajti še drugače. »Nikoli nisem sedela križem rok in čakala, da mi bo kaj padlo z neba.« Vedno je bila optimistična, ljubezen do otrok – imata še mlajšo hčerk, danes pridno srednješolko, ki si ob šolanju sama zasluži kakšen evro, da razbremeni družinski proračun – ji je vedno dajala krila za ideje. Ali je popoldne, ko je mož prišel iz službe, nekaj ur pomagala v bližnji trgovinici ali se je ukvarjala z mrežnim marketingom ali pa je napravila kakšno gospodinjsko uslugo za znance. Dolgove sta poplačala s posojili, pa je nekako šlo. Vse dokler ni pred dvema letoma prvič zbolela. Nenadoma so ji hudo zatekle noge, zdravniki so ji dejali, da ima trombozo, ki pa ji je verjetno celo rešila življenje. Podrobnejše preiskave so namreč odkrile tumor na pljučih. »Zdravnik mi je dejal, da tumorju, kakršnega sem imela jaz, pravijo rak duše, ker nastane zaradi pretiranega vznemirjanja. Čeprav sem vedno poskušala vedro gledati na življenje, so se moje skrbi, kako bomo preživeli in kako bo z najinim sinom v prihodnosti, kot kaže, nekako vtisnile v podzavest,« razmišlja. Zaradi uspešne operacije so ji bile kemoterapije prihranjene. »Ko sem izvedela za raka, sem najprej pomislila, kaj bo z mojim otrokom; kaj bi se zgodilo z njim, če mene ne bi bilo več. Jaz nisem pomembna.« Toda to ne pomeni, da ničesar ne naredi zase. A je skromna, vesela je že, če ima čas prebrati kakšno dobro knjigo. »Mesec in pol sem bila v bolnišnici in takrat sem spet prebirala Balzaca.« Vmes so jo zdravniki za kakšen dan spustili tudi domov, da jo je sin videl in ohranil občutek varnosti. Takrat je bil v bolniški njen mož in skrbel za fanta. In v tistem času se je njihov za silo postavljeni denarni sistem začel podirati. Zaradi bolniške je bil možev dohodek manjši, zaostali so s plačili, zaradi bolezni pa tudi sama ni mogla več skrbeti za kakšen dodaten denar kot nekoč. Leto dni pozneje je bolezen znova udarila drugje in spet je morala na operacijo.
Začaran krog
Znašli so se v začaranem krogu, dolgovi pa so se začeli kopičiti. Najhujši je 2440 evrov za plačilo najemnine in posledično opomin pred prekinitvijo stanovanjske pogodbe. »Kratko malo nisva imela kje vzeti,« globoko vzdihne. (Po operaciji pljuč se gospa nasploh zelo hitro utrudi, a mora kljub temu poskrbeti za telesno odraslega sina, ga oblačiti, umivati, kopati – kar je nov problem. Sicer ni nič potožila, a je bilo videti, ko se je s sinom, ki se je med najinim pogovorom prebudil in ga je oblekla, vrnila v kuhinjo.) Štiričlanska družina ima okoli tisoč evrov prihodka, s čimer plačajo 270 evrov za najemnino, drugih stroškov pa je bilo predvsem v zadnjih mesecih zaradi ogrevanja še za tristo evrov. »Če od tega odštejemo še posojilo, ki sva ga oba z možem vzela za poplačilo položnic, nam skoraj nič ne ostane za hrano. Kje so še druge stvar! Ampak saj ne potrebujemo dosti. Pri obleki sva z možem skromna, za sina je tudi mogoče kaj poceni dobiti, hčerka pa si kupi sama s svojim honorarjem.« Na morju so bili v vsem tem času le dvakrat, nasploh pa je sin tako ali tako najsrečnejši doma. »Razmišljala sem, koliko moraš biti reven, da si dovolj reven, da ti nekdo pomaga. Vedno pomislim, da so mnogi v veliko slabšem položaju kot mi, zato nisem nikoli nikogar prosila.« Pred dobrim mesecem dni je na centru za socialno delo vložila vlogo za dodelitev izredne denarne pomoči, vendar so jih zavrnili. Upala je tudi, da bodo morda dobili novo posojilo. A tudi tega jima niso odobrili. »Ko smo še imeli certifikate, smo jih prodali in plačali položnice, zanje je šel tudi ves možev regres. Saj bi lahko kakšno prijateljico prosila, da mi posodi denar, toda kako bi ji potem lahko gledala v oči, če ji denarja ne bi mogla vrniti? Zdi se mi, da sem uporabila že vse rezerve. Preprosto ni več izhoda ali pa je, pa ga sama zdaj ne opazim,« žalostna opisuje trenutke, ko je pozabila na svoj ponos in nas poklicala. »To je najteže,« je priznala. Raje bi sama pomagala komu, kakor da ona prosi. »Najbolj si želim, da bi se tole s stanovanjem nekako uredilo, da bi dobili subvencionirano najemnino, možnost odplačevanja dolga na obroke, da bi končno imeli to poravnano in bi se midve lahko pogovarjali o čem veliko bolj veselem!« je sklenila roke in pobožala po glavi kužka, ki jim pomaga preganjati misli od težkega bremena vsakdanjih skrbi.

Tik pred koncem redakcije smo prejeli sporočilo direktorice Javnega stanovanjskega sklada MOL Jožke Hegler, da so se z družino, omenjeno v članku, srečali. Dogovorili so se, da bodo postopek odpovedi najemne pogodbe odložili za določen čas, in sicer do konca tega leta, ko naj bi družina zbrala dovolj sredstev za poplačilo dolga in obresti. Žal jim je, da se družina ni pravočasno, ko je bil dolg še manjši, odzvala na opomine, da bi že prej s strokovno službo poiskali možnosti za rešitev.

Morda lahko družini pomagate tudi vi, da jim bo do konca leta res uspelo poravnati dolg in bodo obdržali streho nad glavo. Potem bo vse lažje, pravijo. Pomoč lahko nakažete na račun Zveze prijateljev mladine, Proletarska 1, Ljubljana, številka 0201 2002 0297 991, sklic: 179 humanitarna pomoč družini.