Junijske državne proslave, ko slavimo rojstvo Slovenije in naj bi se vsi prešerno veselili, po navadi niso bile ravno razlog za radost. Držala se jih je nalepka negledljivo, dolgočasno, rezervirano za elito. Letos smo jo pričakovali z radovednostjo, saj so k sodelovanju povabili igralca Jurija Zrneca, od katerega smo vsi pričakovali kaj zabavnega, na smrt duhovitega. Seveda so se dan potem spet kresala mnenja – mnogi so bili nad humorjem navdušeni, drugim se je zdelo absurdno in neprimerno. Zagotovo pa drži, da so navadni državljani proslavo prvič gledali do konca. In celo uživali.
Nato so se prejšnji teden pojavili še indici, ki menda kažejo na namerno povzročanje tehničnih motenj med predsednikovim govorom. Ali je to res, bo po mnenju nekaterih strokovnjakov težko dokazati. Tudi Zrnecu niso pustili, da bi si popolnoma dal duška – vsaj pri eni točki so ga cenzurirali.
-Scenariste državnih proslav po navadi sprašujemo, kakšen pomen so imele točke in kaj so hoteli s konceptom proslave sporočiti. Letos ste bili ustvarjalec proslave vi – ste tudi vi pričakovali podobna vprašanja?
Nikakor ne! Mislim, da so bile točke in njihova sporočilnost jasne ter razumljive vsakemu gledalcu. Tudi sam koncept ne potrebuje dodatne razlage. Zato takih vprašanj nisem bil deležen. Edina vprašanja sem si postavljal sam! Piljenje idej, dialogov. Ali bo delovalo? Kaj je odveč? Kaj manjka? Presenečen sem, da so nekateri videli v stvareh, ki sva jih z Igorjem (Gajičem, režiserjem, op. p.) postavila, celo več simbolike, kot je je bilo mišljene! Mislim, da nam je uspelo – smejali smo se sami sebi, s prvo vrsto vred!
- Kaj ste občutili, ko so vam prepustili nalogo, da ustvarite proslavo na čast dneva državnosti? Čast, odgovornost, veselje, strah?
S Stojanom Pelkom sva se že dalj časa dogovarjala o sodelovanju. Nato pa je beseda meso postala. Občutki okoli nastajanja proslave so mešani – od ponosa do razočaranja! Seveda gre za tako veliko stvar, da kanček strahu in odgovornosti ni odveč. Predvsem pa sem takoj pomislil, da bi kakšno ušpičil. Pred mano je bil neznan poligon in spraševal sem se, do kod lahko gremo in kje so meje. Meje sem hitro našel, zato je bil izziv še toliko večji!
Več v Jani, št. 27, 6. 7. 2010
