Janez Ferjuc iz Gmajnice pri Komendi tam že štiri desetletja koplje sivo glino. To je izročilo njegovega očeta, ki jo je sprva kopal za lončarje in pečarje. Odkar si jo je sredi sedemdesetih let tja prišel ogledat pokojni zeliščar, pater Simon Ašič, jo – kot pripomoček za zdravljenje pri tegobah in boleznih – v njihovi družini kopljejo in po starem sušijo na soncu s še več ljubezni. Tamkajšnji glini ljudje po izkušnjah pripisujejo veliko zdravilno moč, saj vsebuje več kot 60 odstotkov silicijevih spojin, poleg tega leži na energijsko močnem območju. Zaradi novogradenj in nastajajoče industrijske cone Janeza Ferjuca skrbi, da bodo to dragoceno območje z zelo čisto glino, ki je prava naravna zakladnica, prekmalu pozidali. Zakaj je naša glina boljša od tuje?

.

Komenda je že od nekdaj znana po čudodelni sivi glini. Ta pas sive gline se začne pri Vodicah in nadaljuje proti Mengšu in Trzinu. Še pred stoletjem je bilo v Komendi skoraj sto lončarjev, ki jim je tamkajšnja siva glina omogočala kruh. »V naši družini glino kopljemo na obrobju Komende, na območju Bukovice. Domnevajo, da je bil ta pas gline naplavina, ko se je zemlja pred sedmimi ali osmimi milijoni let začela topiti. Najbrž je bilo tod mrtvo jezero, torej brez življenja. Glina, ki jo kopljem, je namreč izredno čista siva glina, brez primesi, ne vsebuje niti kamenja. Drugod je zelo težko najti tako čisto glino, zato je izredno dragocena. Po toliko letih kopanja in raziskovanja že zelo dobro vem, kje jo bom našel. Na njej v naravi raste le borovec, druge rastline pa nikoli,« pripoveduje Janez Ferjuc. Vsa dobrota je padla na tla Sredi sedemdesetih let prejšnjega stoletja je Ferjuceve v Komendi obiskal znameniti zeliščar, pater Simon Ašič, ki je nekje izvedel za kakovostno komendsko glino. »Z njim in mojim očetom smo šli takrat v bližnji gozd, saj si jo je želel sam ogledati. Ko jo je zagledal, so mu kar oči zažarele. Vzkliknil je, da je to res prava glina za uživanje, ne pa za lončarje,« razkriva. Več v Jani, 13.7.2010