»Da ne bo kdo rekel, da sem na stara leta začel pravljice pisati, ker nimam drugega dela, ali pa da Madonno oponašam, moram povedati nekaj o naključjih,« skuša biti jasnejši Domicelj, ki se je na promociji neke avtobiografije ob pogledu na slikanice v promocijski mapi spomnil, da ima tudi sam že 17 let na zgoščenkah in kasetah posneto avtorsko glasbo in besedila za pravljice, ki bi se jih dalo natisniti v slikanicah. Idejo je ponudil urednici založbe Alba, in ta je bila hitro za. S kasete je prepisal besedilo, ravno prav dolgo, ravno prav zabavno in poučno, da se je začela rojevati prva basen, o njej je dr. Marko Pavliha zapisal: »Njegove zgodbice iz sveta živalic bodo gotovo zabavale mlado in staro, saj jih utegnemo razumeti povsem preprosto, v vsej otroški neskončni domišljiji in naivni nedolžnosti, ali pa satirično in ironično, skozi naočnike odraslega človeka, ki mu ni vseeno, kaj se (ne) dogaja in razsaja okrog njega.«
Tragična usoda lenih komarčkov
Pred približno petindvajsetimi leti, ko sta bila Domiceljeva otroka še majhna, je oče, sicer med drugim profesor slavistike, že dobro vedel, da brez trdega dela ne bo jela. Svoj strogi pogled na svet je sinovoma občasno prenašal preko pravljic. Pravi, da se je obrestovalo, da fanta znata poskrbeti zase. Lenega komarčka si je za sina izmislil na poletnih počitnicah, ko ga je vsega popikala komarčica. »Veliko ljudi ne ve, da pikajo v glavnem samo komarji ženskega spola!« je poučen Domicelj. Tako so ob priložnostih sproti nastajale nove basni. »To je takšne pripovedke, v katerih se živali obnašajo kot ljudje, ljudje pa se od njih naučimo marsikaj koristnega za življenje,« kot je v spremni besedi zapisal Matjaž Kmecl, še en doktor znanosti in akademik, ki je pospremil Tomaževo prvo basen med bralce.
Več v Jani št. 36, 7.9.2010