V začetku novembra pride v kino nov slovenski mladinski film Mihe Hočevarja Gremo mi po svoje (premierno prikazan na letošnjem Festivalu slovenskega filma v Portorožu), v katerem Jurij Zrnec sredi kupa najstnikov igra precej nadležnega taborovodjo.
Ste bili kdaj tabornik?
Nikoli v življenju. Še kot mulec sem šel dvakrat na neka srečanja. Soseda, brat in sestra, sta bila tabornika in se mi je zdelo, da bi to mene zelo zanimalo. Pa sem prišel tja in vsi so bili v srajcah in rutah in se mi je zdelo malo čudno. Nekako me ni potegnilo. Sem pa veliko taboril, čeprav to ni isto. Sem tabornik po srcu, nimam pa činov in teh stvari.
»Tistim, ki so pri filmu sodelovali, pa obljubim, da jim bo sodelovanje v ponos vsaj toliko kot bo otrokom in odraslim gledalcem v užitek in zadovoljstvo,« je napisal režiser. Je obljubo izpolnil?
Mislim, da kar drži. Veliko scenarijev sem prebral, res veliko. Še več sem jih napisal – ne sicer za filme, za druge stvari –  in sem zelo kritičen glede tega, sploh do slovenskega filma. A moram reči, da sem pri branju tega scenarija zares užival. Ker je tako dobro speljana dramaturška plat zgodbe. In parkrat sem se tudi iskreno nasmejal. Že na papirju je zelo dobro sestavljen film – včasih, ko kakšno stvar bereš, si zelo težko predstavljaš, kaj se dogaja – tu pa hkrati teče več zgodb in se vse lepo prepleta. Zelo dober scenarij, verjetno ga je Miha dolgo pisal.
Vaš junak ni zelo simpatičen …
V filmu je vedno en tak, ki mu otroci gume predirajo.
Zanima me, ali imate kakšne probleme igrati takega človeka, ali vas morda ves čas ima, da bi ga naredili bolj simpatičnega.
Jaz sem ga vseeno tako delal … Res je nadležen, je kot tista tovarišica slovenščine ali matematike, hkrati pa je v tej svoji jezi prikupen, ker ga tako ali tako nihče ne jemlje resno. Če bi bil to res psihični teror nad tistimi ubogimi pamžki, se tega ne bi dalo gledati, potem bi bila to drama, tako je pa vendarle komedija. Je precej težek tip, a prav zato, ker mu ne uspeva, ker je precej neroden, ker mu lastno življenje uhaja med prsti, se mi zdi smešen. Smešen v tej jezi in razočaranju nad sabo.
Če vprašanje posplošiva na katerokoli vlogo – ali vas ima, da bi nesimpatičnega junaka naredili malce bolj všečnega?
Imam to tendenco da hočem opravičiti svoj lik. Ko sem na Akademiji igral Jacka Razparača, sem ves čas razmišljal, da gre pri njem morda za kakšno tragično usodo, ves čas sem iskal nekakšno opravičilo. V drugem letniku sem v Arkadiji Toma Stopparda igral hišnega učitelja mlade gospodične in v tekstu sem zasledil, da je on prižgal svečo, preden je šla spat, in potem je zgorela. Na smrt sem se skregal z režiserko, ki je hotela, da en prizor prej prižgem svečo. Sem rekel, ne bom, in sva se na skregala. Moraš, je rekla. Ne bom, sem rekel, naj jo sama prižge, jaz s tem nočem imeti nič!
Skratka, vedno je kaj, kar hočem olepšati. Tak sem.
Vi tudi sami pišete tekste. Je težje, kadar vam jih napišejo drugi?
To je absolutno Mihov tekst, le semintja sem spremenil kakšno vrstico, a sva se seveda prej o tem pogovorila, kakšne stvari skupaj predelala, sicer pa je to njegov tekst. Še vedno malo improviziram, ampak pri filmu se zna zgoditi, da potem prizori ne gredo skupaj, ker je vsak malo drugačen. Z Miho sva že veliko skupaj delala. Pušča mi precej proste roke.
Pravijo, da igralec nikoli ne sme igrati z otroki in živalmi, ker poberejo vso pozornost gledalcev. Kako je bilo s tem?
Moram reči, da sem pozitivno presenečen nad mulci, z živalmi pa res ne maram igrati, ker se mi smilijo. Spominjam se, ko smo snemali Kliniko, smo imeli nekajkrat živali in je bilo grozno. Če je meni vroče, kako je šele nemškemu ovčarju, ki mora biti povrhu še pokrit z odejo! Pa čeprav je dresiran … ne maram tega. Zdi se mi grdo. Kot da si žival želi biti ves dan pod reflektorji!
Kar se pa mulcev tiče, ti so bili ravno takrat, ko smo snemali, stari dvanajst, trinajst, let, najstarejši pa petnajst. To je ravno obdobje, ko vse brsti … Včasih je bilo hudo. Ni bilo miru, grozno je bilo. Na prizorišču petdeset otrok in ni bilo tišine, pri filmu pa seveda mora biti tišina. Enega si umiril, pa sta dva druga začela klepetati.
Kdo pa je vzdrževal disciplino?
Imeli smo dva krotilca, ena je bila Manca Dörer, izredno nežna duša, ki ji seveda ni najbolje uspevalo, pa še en kolega, Vlado, ki je v glavnem kričal in jemal kalcij zaradi glasilk. Seveda sta morala ta dva reveža tudi zvečer in pozno v noč skrbeti, da so šli ti martinčki v svoje sobe. Čim si jim obrnil hrbet, so že šli kot miške iz sobe v sobo. Najbrž sta potem onadva še pol leta spala.
Se vam kdaj zazdi, da ste se malo vpredalčkali, da vas dojemajo (samo) kot komičnega igralca? V nekem intervjuju ste rekli, da je pri resni predstavi, recimo Ani Karenini, vedno nekdo, ki se smeje, ki pričakuje nekaj drugega.
To niti ni toliko moj problem – no, konec koncev je – ampak še bolj je problem gledalca, Če ni sposoben, da preklopi iz oddaje, Viktorjev, ali česarkoli že, na resen tekst, potem je to predvsem njegov problem. Res se to dogaja, tega ne morem tajiti. V glavnem se res ukvarjam s  komiko, satiro – po drugi strani pa v našem gledališču ni bilo kakšnih pretiranih želja, da bi me zasedli še v kaj drugega. Saj si tudi jaz želim odigrati kaj resnega, zakaj pa ne, poskusil bi. Mislim, da bi to naredil prav tako dobro, a razvoj nekako ni šel v to smer. Od resnih stvari sem nastopil v Ani Karenini, to je bil velik izziv zame, pa zdaj Kuverta v Mali Drami. Realistično absurden, hecen tekst. Resna vloga. Seveda se ljudje smejijo, saj absurd je smešen prav zato, ker je absurd.
Kar malo sem se nehal sekirati zaradi tega, tako ali tako imam raje komedijo. Res je pa tudi to, da je lahko resno narobe, ker komiki, tudi kadar dobimo resno vlogo, jo bomo naredili tako, da bo imela veliko komičnih elementov. Pri tem je absoluten kralj Bojan Emeršič. On tudi resen lik naredi tako, da je v njem nekaj humorja. Ne moremo pač iz svoje kože. Ali pa Šugman, in drugi »dase« našega teatra. Če si tak človek, ne moreš tega zabetonirati v monotonijo, vedno boš podzavestno nekaj naredil tako, da je malo drugače.
Koliko na odru čutite, kaj se v dvorani dogaja?
Zelo veliko.
Včasih ste igralci videti tako zatopljeni, nič ne pokažete.
Ja, nekateri so zelo zatopljeni, jaz pa nisem. Odvisno je od tipa igralca.  Jaz vedno živim svoj lik, hkrati pa sem ob tem še jaz zasebno. Nekateri pravijo, da je to fino, druge pa moti. Jaz lahko vsako sekundo stopim ven in grem spet nazaj. Tako si tudi hitrejši za improvizacijo. Nekateri so pa zelo zatopljeni, nič ne vidijo in ne slišijo razen tistega, kar morajo.
Zelo čutim. Sicer ne gledam, s tem razbijaš iluzijo, čutim pa. Hočeš-nočeš, jih slišiš. Najrazličnejše komentarje. Včasih je grozno. Romeo in Julija, zelo dobra predstava. Resna. Med šolskimi predstavami so na oder leteli kovanci. Nekaj prileti, a moraš igrati, kot da tega ni.
Kup različnih stvari ste že počeli. Se kdaj bojite, da vam bo zmanjkalo izzivov?
Ne, kje pa! Še toliko je treba narediti.
Kaj, na primer?
Vam povem, kaj vse? Veliko smeri kulture in show businessa pri nas je zelo neraziskanih. Navsezadnje tudi teater. Mene zelo zanima združevanje televizije in teatra, tega pri nas ni.  Ne vem še točno, ampak tudi če bi vedel, vam tega raje še ne bi povedal.
Pa ne mislite snemanja gledaliških predstav?
Ne, ne. Povem vam primer: v gledališču za uro in pol, dve uri predstave, potrebuješ dva meseca in pol do tri vsakodnevnih vaj. Pri se filmu za isto minutažo za vaje porabi tako malo časa, res tako zelo malo. To je neprimerljivo.
To je stvar denarja.
Tudi denarja, seveda. Amapk v tujini se tako dela. Hollywoodski ali dober evropski film – oni imajo prej vaje. Mesec, dva, tri, pol leta, če hočeš, da je pristno in  res dobro. Jaz pri filmih – saj jih nisem veliko posnel ali pa sem imel manjše vloge – včasih sploh nisem imel vaje. Ali pa sem dobil dobil tekst, ga malo prebral, pa smo šli snemat. To je problem. In mene zanima, kako bi dosegel, ne toliko pri filmu, bolj na televiziji, tako kvaliteto, kot jo imamo v gledališču, ki pa ga žal vidi premalo ljudi. Eno oddajo, če je dobra in ima dobrega gosta, s ponovitvijo vidi pol milijona ljudi. Drama ima pa v celem letu 90.000 gledalcev.
To me na primer zanima. Ampak to je le ena od mnogih stvari.
In kaj še?
Tu je še glasba, razni performansi, ideje, predstave, tega je ogromno.
Bi ponovili Stožice?
Ne. Ne vem, če bi jih šel sploh prvič delat. Iz več razlogov. Ampak to temo bi raje pustil.
Počnete tisoč stvari hkrati. Si kdaj želite, da bi si vzeli čas samo za eno? Samo teater, samo film, samo pisanje scenarijev?
Ne. Nikoli. Hitro bi postal živčen. Ko sem pisal za oddajo, večinoma sem sam pisal skeče vseh pet sezon. Prvič, drugim ne zaupam preveč. Težko je delati z mano, ker sem zelo hiter in laže sam naredim vse. Zelo sem nesrečen, če vidim, da ljudje pacajo, da predolgo traja. Tak sem, težko je z mano. Najraje bi vse sam odigral, ker zagotovo vem, da bi bilo bolje, kot je sicer.
Kaj vas žene – nemir, radovednost … ?
Življenje. Toliko se dogaja … ideje, asociacije, prebliski taki in drugačni dodajajo nove dimenzije. Vse, kar mi nekaj da, kar drugače vidim,  je že scenarij v glavi. Ves čas imam polno glavo. Glava vedno dela. Tudi doma je težko, ker meljem in meljem in sem odsoten, to zna biti včasih naporno.
Saj ste nekoč rekli, da se kot igralec ne morete izklopiti.
Res ne morem. Samo na morju – tam mi morda uspe, če je kaj rib. Grozno rad imam ribičijo. Tam se nekako najdem. Takrat lahko izklopim. A ne čisto.
Kaj pa kadar ste s hčerko?
Oh, to je pa stoodstotna zavzetost. To je pa akcija. Vedno bolj. Tamala se tako hitro razvija, želje so vedno večje in ne moreš poslušati samo z enim ušesom. Hoče vse. Kar je tudi prav in je super. Daje mi tudi veliko idej in je še en vir črpanja.