Tvegajte: Takole je, tudi če v kino ne hodite gledat ravno česarkoli, ampak pogumno, skoraj brez upa zmage, čakate na res dober film, resno preudarite možnost, da bi vložili dve uri svojega časa v odlično dramo Socialno omrežje, ki govori o tem, kako je nastal Facebook. Pa seveda o Marku Zuckerbergu, ki ga je prvi sprogramiral, četudi je še vedno sporno, ali si ga je res izmislil sam, ali pa je, kot trdijo nekateri, ki to dokazujejo tudi na sodiščih, idejo ukradel njim. Zuckerberg v filmu ni prikazan kot človek, s katerim bi šli z veseljem na kavo. Ne, to ni napad na Zuckerberga, je svečano zatrdil scenarist Aaron Sorkin. Je pa priznal, da je glavni junak Socialnega omrežja »prvo uro in petinpetdeset minut prikazan kot antijunak, zadnjih pet minut pa kot tragični junak«.
Ali kot pravi slogan filma, ne moreš dobiti 500 milijonov prijateljev, ne da bi dobil nekaj sovražnikov. Saj.
Zuckerberg je rekel, da filma ne bo šel gledat.

Naj mi kdo poišče uplinjač: Scenarij je nastal po knjigi Naključni milijarderji Bena Mezricha, ki s Zuckerbergom ni nikoli govoril. Da to ni »enciklopedični opis nastajanja Facebooka«, je rekel, je pa kljub temu »resnična zgodba, za katero bi Zuckerberg najraje videl, da je ne bi povedali«.  Avtor je imel očitno že prav od začetka v mislih film, saj je komaj dokončana poglavja še topla pošiljal Sorkinu. Skoraj petdesetletni scenarist serije Zahodno krilo se je znašel na nepoznanem področju. Da so študenti najmlajši ljudje, o katerih je kdaj pisal, je rekel, na družabna omrežja se pa tudi prav nič ne spozna. »Slišal sem že za Facebook tako kot sem slišal za uplinjač, a če bi odprl pokrov motorja svojega avta, ne bi vedel, kje je.«
Upal je, da Zuckerberg ne bo užaljen: »Nočem biti nepravičen do tega mladeniča, ki ga ne poznam, ki mi ni nikoli nič naredil, in ki ne zasluži klofute v obraz. Iskreno verjamem, da tudi nisem bil.« Upanje je bilo, se je izkazalo, prazno – s Zuckerbergove strani na Facebooku, kjer je navajal Zahodno krilo kot eno svojih najljubših serij (televizije sicer ne gleda, serijo je odkril po naključju) je zaznamek izginil.
A filmarji nikakor niso edini, ki o Zuckerbergu ne vedo povedati veliko dobrega. Najmlajši milijarder se je pojavil tudi kot geslo v Dickipediji (www.dickipedia.org) – ki je zastavljena natanko tako kot Wikipedija, le da je to spletna enciklopedija kretenov. Med »medijske kretene« so uvrstili tudi Zuckerberga, o katerem so v uvodu napisali »… je ameriški računalniški programer, faliran študent, internetni podjetnik in kreten.« Čeprav seveda nočemo trditi, da imajo nujno prav.

Cukrček: Intervjujev s Zuckerbergom na spletu ne manjka, a če se ne spoznate na računalništvo, od njih ne boste imeli veliko. Rad razpreda o tehničnih stvareh, pa o filozofiji Facebooka, o sebi pa ne govori. Niti malo. Kadar mu postavijo osebno vprašanje, se zvija od neugodja. Sovraži javne nastope in skoraj zagotovo mu zadev nič ne olajša to, da se v medijih norčujejo iz njega, ker se na nastopih zelo poti in se mu govor zatika. Ne, Mark Zuckerberg ni ljubljenec medijev. Pravijo pa, da zna biti očarljiv, kadar se sprosti, in da je zelo pozoren poslušalec.
Mark Elliot Zuckerberg, Zuck za prijatelje (ki jih ni prav veliko, pravijo), se je leta 1984 rodil v židovski družini (sam pravi, da je ateist). Ima tri sestre, pa očeta zobozdravnika in mamo, ki je bila psihiatrinja, dokler ni opustila prakse, doma vzgajala otroke in pomagala možu v ordinaciji. Mark je v srednji šoli blestel v latinščini, kot njegov pravi talent pa se je že zgodaj pokazalo računalniško programiranje – medtem ko so se drugi mluci igrali računalniške igrice, jih je on programiral.  Pa so mu že pri enajstih letih najeli računalnišklega inštruktorja. Ki je kasneje skrušeno priznal, da se je moral pošteno potruditi, da ga mulček ni prehitel. Kmalu je začel obiskovati tudi računalniška predavanja na bližnjem kolidžu. Očetu, ki ga je prvič pripeljal, je predavatelj rekel, ne, sinčka pa ne morete vzeti s seboj na predavanje. Pa so mu pojasnili, da je predavanje prišel poslušat sin in ne oče.
Markov prvi večji računalniški projekt je bil povezava vseh računalnikov doma in v očetovi ordinaciji. Poimenoval jo je ZuckNet.

Logično: Ko je na Harvardu študiral računalništvo je v drugem letniku, pri devetnajstih, napisal program za družabno omrežje, ki ga je poimenoval The Facebook. Sprva je mreža povezovala samo harvardske študente, a že čez dva tedna so številne šole v Bostonu in okolici hotele nekaj podobnega. The Facebook je debitiral februarja 2004, štiri mesece pozneje pa je povezoval že okrog trideset kolidžev. Poleti so se fantje – poleg Marka še nekaj sošolcev, ki so mu pomagali – preselili v Kalifornijo. Nameravali so ostati le eno poletje in jeseni študirati naprej, a se je potem tako obrnilo, da so se odločili ostati še en semester … pa potem še enega, omrežje pa je še kar raslo, in potem, tam nekje pri petih milijonih uporabnikov, so rekli, še eno leto. In nazadnje so rekli, ah, pozabimo na Harvard. »Nikoli ni šlo za veliko odločitev, češ pustil bom šolo in ustanovil podjetje,« je nekoč povedal Zuckerberg. »Kar zgodilo se je, zelo polagoma in vsak korak je logično sledil naslednjemu.«
Saj ne, da so se vse njegove poslovne odločitve zdele logične tudi tistim, ki so budno spremljali vsako potezo rosnoličkastega mulca. Ponujali so mu velike, vedno večje in sčasoma čisto zares gromozanske vsote za njegovo podjetje, pa je vedno rekel ne. Tudi takrat, ko mu je Yahoo leta 2006 ponudil okroglo milijardo za Facebook. Postal je znan kot »tisti mulec, ki je zavrnil milijardo dolarjev«. Presunjeni direktor Yahooja Terry Semel je rekel: »Še nikoli nisem srečal nikogar – pustimo njegovo starost, takrat je imel dvaindvajset let – nisem še srečal nikogar, ki bi obrnil hrbet milijardi dolarjev. Ampak on je rekel, ne gre za ceno, to je moje dete in hočem ga še naprej upravljati, ga širiti.«
Je pa zato Zuckerberg nekaj pozneje majčken del podjetja prodal Microsoftu. Glede na vsoto, ki so mu jo za to plačali, so vrednost podjetja ocenili na petnajst milijard dolarjev.

Vidim modro: Če bo podjetje kdaj dal na borzo, bo vrtoglavo bogat, ampak vprašanje je, ali bi sploh vedel, kaj početi s tem bogastvom, saj nič ne kaže, da ga denar sploh zanima. »Je najrevnejši bogataš, kar jih poznam,« je o njem rekel znanec. Živi zares skromno, v najeti hiši, vozi nevpadljiv avto in se oblači tako, da gre še ljudem s slabim okusom na jok. Razvpit je po natikačih, ki jih je nekoč nosil v vsakem vremenu. Pred časom je ugotovil, da je barvno slep za zeleno in rdečo, zato je na facebooku prevladujoča barva modra, ker, je rekel, »je modra najrazkošnejša barva zame, modro vidim.«
Ima punco, Priscillo Chan, s katero sta skupaj že od leta 2003. Nekateri napovedujejo, da naj bi se prihodnje leto poročila.
V podjetju ni več ljudi, ki so ga skupaj z njim ustanovili. Deloma zato, ker so precej iskani pri konkurenci, deloma pa verjetno tudi zato, ker zanj očitno ni lahko delati.  Ja, je rekel nekoč, seveda bi zdaj naredil kaj drugače, ampak napak ne obžaluje. »Seveda delaš napake, ampak te napake so dragocene. Na boljšem smo, ker smo jih naredili … In mislim, da je to tudi nauk za druge podjetnike, da ni nič narobe, če delaš napake. Pod črto je cilj to, da nekaj zgradiš, ne pa da ne narediš nobene napake.«