Bi lahko rekli, da se je nekdaj lažje umiralo, da je bilo manj trpljenja, da je bilo vse skupaj bolj naravno in da so ljudje umirali bolj dostojanstveno? Zdi se, kot da medicina človeku ne dovoli umreti in da si za vsako ceno prizadeva podaljšati življenje.
V preteklosti so ljudje v povprečju umirali mlajši, s hitrim usihanjem in predvsem v domačem okolju, pogosto z manj trpljenja zaradi nesmiselnih medicinskih postopkov in odtujenosti od najpreprostejših potreb človeka v zadnjem obdobju življenja. Živimo torej v času, ki po eni strani z odlično napredovalo medicino omogoča bistveno podaljšanje življenjske dobe, se pa veliko težje zavedamo svoje umrljivosti. Umirati je težje kot kdaj prej v preteklosti.
Pogosto podaljševanje življenja umirajočega za vsako ceno zahtevajo tudi svojci.
Res se lahko to zgodi, kar je razumljivo, če imajo pomanjkljive informacije o naravi bolezni in se ne zavedajo trpljenja, ki ga lahko povzroči izvajanje neprimernih medicinskih postopkov ob koncu življenja. Bolniku v resnici ne podaljšajo življenja, predvsem pa ne prispevajo k njegovi kakovosti. Med izčrpnimi pogovori, ki naj se jih udeleži tudi bolnik, se je običajno mogoče dogovoriti o najprimernejših postopkih, ki so v skladu predvsem z bolnikovimi vrednotami in izbiro.
Zdi se, da se bolj kot odhoda bojimo bolečine. Pri tem najbolj pomaga paliativna medicina.
Paliativna oskrba odlično obvladuje bolečine pri bolnikih z najrazličnejšimi kroničnimi boleznimi v napredovalem stanju. Pa ne gre le za telesne simptome, kot so bolečina, občutek težke sape, slabost in bruhanje ali nemir. Paliativna oskrba z več strokovnjaki skuša preprečevati oziroma lajšati težave tako na telesni kot na psihični, socialni, duhovni in čisto praktični ravni. Zato sodelujemo zdravniki, medicinske sestre, socialni delavci, psihologi, fizioterapevti, dietetiki, farmacevti in drugi. Tudi prostovoljci.
Ob branju vaše knjige sem začela verjeti, da je lahko umiranje dostojanstveno in celo lepo. Zakaj medicina tako težko sprejema to svojo res pomembno vejo? Se ji zdi »manj vredna«, ker se ukvarja z bolnikom, potem ko medicina prizna svoj poraz?
Medicina, ki je v zadnjega pol stoletja dosegla zelo velike uspehe pri podaljševanju zdravljenja večine kroničnih bolezni, se je odtujila od stika z minljivostjo. Okrepil se je občutek njene mogočnosti. Za zdravnike so slavnejše teme medicine – uspehi velikega tehnološkega napredka, za katerimi stoji mogočen kapital – mnogo privlačnejše. Za paliativno oskrbo ne stoji farmacevtski interes, razvoj in raziskovanje morata potekati z drugačnimi vzvodi, ki so žal ta čas še šibki. V mislih imam tudi javnost, ki bi bolje informirana lahko usmerjala zdravstveno politiko, da bi družba imela največ za sorazmerno majhen vložek. Če bi javnost bolje poznala koristi paliativne oskrbe, bi verjetno imela drugačen odnos do obdobja, ki ga bomo vsi doživeli. S paliativno oskrbo je pogosto možno preprečevati nepotrebno trpljenje bolnikov in nepotrebne stiske svojcev. Vse premalo smo občutljivi za obdobje napredovale neozdravljive bolezni, ki doleti vsako družino, in to večkrat. Ob nerazviti paliativni oskrbi smo priče neizmernim stiskam ne le bolnikov, ampak vse družine.
Več v Jani 45, 9.11.2010
