Podatek, da je v trenutku, ko je Petra Majdič na ogrevanju na olimpijski smučini v Kanadi s poledenele in nezaščitene proge padla v jarek, obnemela vsa Slovenija, pove, da je bila ta športnica kraljica slovenskih src, še preden je dosegla svojo bronasto, a z diamanti posuto medaljo. Pravzaprav je takrat ponovno – in to v najbolj dramatični tekmi svoje športne kariere – dokazala, da je treba stisniti zobe in vztrajati.
»Verjemite v čudeže,« nam je takrat zabičala v kamero inteligentna in vedno gostobesedna Petra. »Ljudem želim povedati – osvojite vesolje!« se je glasila še ena njenih spodbudnih misli. Takrat se je zdelo, da se je odločila prevzgojiti svoj narod. Kot da bi hotela izkoristiti priložnost, da ljudi z lastnim zgledom prepriča, da se izplača sanjati, si prizadevati, stremeti k svojim ciljem, garati za svoje sanje, verjeti vase in biti odprt, zgovoren in sproščen. Da je treba vedno in brez strahu povedati, kar misliš in kar čutiš.
Za njo je sanjsko, pa tudi težko leto 2010, v katerem je med telesnim in psihičnim okrevanjem prestala še eno življenjsko šolo. Kako ga je doživela?
»Zame je bil velik hendikep, da sem imela težave že s povsem običajnimi opravki. Okrevanje ni potekalo tako, kot smo pričakovali, nato pa sem začutila, da bi mi prijalo gibanje, treningi ... In v resnici je bilo tako. To je še en dokaz, da je ukvarjanje s športom zdravilno. Fizično okrevanje je nato potekalo hitreje, psihične bolečine pa so v tej prvi fazi potisnile v ozadje telesne. Poleti so nato za menoj prišle psihične posledice tega stresa. S temi bolečinami je bilo težko shajati, a tako kot vedno sem tudi tokrat gledala svetlejše strani tega dogajanja in življenja nasploh. Po vsem tem zdaj čutim, da sem bistveno močnejša, mirna in spokojna. Med takšnimi izkušnjami spoznaš minljivost, spoznaš, kaj je pomembno in kaj ne. Zaveš se resničnih vrednot. Dosegla sem raven, ko ne tekmujem več toliko za druge kot sama zase, da v bistvu treniram bolj kot ne le zato, da bi svojo športno pot končala dostojanstveno, in če se le da – na vrhu!«
Več v Jani št. 47, 23.11.2010
