Marlenka Stupica je umetnica, ki je nikakor ne moremo prezreti, ko v galeriji zadnjega stoletja ogledujemo ključne podobe slovenske likovne umetnosti. Pa ne zato, ker tiste, ki smo odraščali ob njenih ilustracijah, omemba njenega imena vedno znova navda s posebnim občutkom topline in nostalgije; sivolasa gospa živahnih oči in čudežnih rok, ki smo jo nekoč občudovali na televiziji , ko je vrtela svinčnik kot čarobno paličico, in si skoraj nismo upali pomisliti, da jo bodo kdaj tudi zares srečali, je že zdavnaj postala simbol ilustracije.
Živi v skorajda pravljični hiši, skriti med zelenjem vrta za ljubljanskimi trnovskimi bloki. V dnevni sobi stena, polna slik in knjig. Sedeva za mizo pod ogromno lučjo, na njej časopisi in knjige. Takšna je torej hiša, kjer so se tedne in tedne mešale slikarske barve in so potem izpod čopiča v naš otroški svet prihajali Pika Nogavička, Collodijev Ostržek, Grimmovi Sneguljčica – njena Sneguljčica je bila pravzaprav njena hči, Marija Lucija Stupica, prav tako slikarka – in Trnuljčica, Valjavčev pastir, Rdeča kapica, Palčica, če jih naštejemo samo nekaj.
Pri Mladinski knjigi je pravkar izšla knjiga Drevo pravljic, pravljice in pesmi s podobami Marlenke Stupica, ki je vstopila v triinosemdeseto leto. »Otroštvo v drugi polovici dvajsetih in tridesetih let sem preživljala v Ljubljani s starši in tremi mlajšimi brati. Rodila sem se v Mariboru, kjer je bil krajši čas zaposlen moj oče. Po obeh starših sem sicer iz starih ljubljanskih družin, nekoliko pa tudi Kraševka. Kadar me sprašujejo o mojih spominih na otroštvo, bi lahko povedala marsikaj. Imela sem dve veliki hrepenenji. Tako veliki, da se spominjam, da me je, kot se reče, bolela duša.« Eno je bilo gotovo risanje. Risala je čudežno, že od malega. In tudi ilustracije, zbrane v antologiji Drevo pravljic, so, vsaka posebej, en mali čudež. Umetnostni zgodovinar Milček Komelj je v spremni besedi h knjigi zapisal, da »je vse v umetnosti Marlenke Stupice tako otroško nežno, a tudi otroško živahno, naravno samoumevno, otožno in hudomušno, da nam predstavlja svet, ki mu ni para. In tudi gospa Marlenka Stupica je umetnica, ki ji na Slovenskem gotovo ni enake. Na to kaže tudi ogromno število nagrad, od leta 1950 dalje: šest Levstikov nagrad in ena Levstikova nagrada za življenjsko delo, nagrada natečaja Čebelice, nagrada zlato pero, Nagrada knjižnega sejma Beograd, tri zlate plakete BIB v Bratislavi, nagrada na razstavi najlepših knjig sveta v Leipzigu, nagrada Prešernovega sklada, nagrada Unicef, plaketa Zlata slikanica, nagrada na razstavi otroških ilustracij na Japonskem, dvakrat nagrada za najlepšo slovensko knjigo, častna lista IBBY, Sevilla, nagrada Hinko Smrekar za življenjsko delo, nominacija IBBY za Andersenovo nagrado …«
