Za novoletni intervju smo izbrali eno redkih moralnih avtoritet, ne levega in ne desnega, ampak samosvojega, neodvisnega in vedno kritičnega dr. Franceta Bučarja. Z očetom slovenske ustave in predsednikom prvega slovenskega parlamenta, sicer pa skromnim, trmastim in zavednim v Ljubljani živečim Bohinjcem se nismo pogovarjali samo o križih in težavah, ampak tudi o rešitvah. Njegova je povsem preprosta: spremenimo najprej sami sebe in za začetek ugasnimo televizor!
Kakšno je bilo odhajajoče leto za vas osebno?
Zagotovo je bilo eno bolj dolgočasnih, saj se mi ni zgodilo nič kaj posebnega. A to niti ni slabo in naj kar bo tako! Sem imel vsaj mir, da sem lahko veliko delal in pisal.
Verjetno ste se tudi že nasmučali na vaši domači Kobli v Bohinju.
Prav nič se nisem nasmučal, saj me je koleno izdalo in še hodim težko, kaj šele da bi smučal. Zdaj pa z žalostjo gledam na Koblo in Črno prst iz hiše v Bohinju.
So vaši Bohinjci kaj ponosni na vas?
Kje pa, še požvižgajo se ne name.
No, kot malo Bohinjke vem, da to ni res. Ste edini Slovenec, ki mu večina priznava naziv oče naroda. Ste ponosni na to ali boste skromno zmignili z rameni?
Ah kaj, noben oče naroda nisem, to sploh ni res. Takrat sem pač bil prepričan, da je treba ustavo sprejeti in z njo razglasiti neodvisnost. Poleg tega sem jo bil pripravljen tudi napisati, da je bila godna za parlament.
S kom ste nazdravili ob 20. obletnici plebiscita, ki je kljub okrogli številki kar nekako v ozadju?
Z nikomer posebej. Na državne proslave itak hodim samo po službeni dolžnosti, in prav gotovo ne bi šel, če ne bi potem izpadlo, kot da protestiram ali kaj podobnega. Prav veliko ne dam na obletnice, in tudi če me kdo vpraša, kakšne občutke sem imel takrat, ko smo ustvarjali novo državo, sem v zadregi. Takrat namreč nismo premišljevali o občutkih.
Kaj pa občutki ob odhajajočem letu na političnem prizorišču? Tu prav gotovo ni bilo tako dolgočasno kot na osebni ravni.
Tudi politično ni bilo nič posebnega, čeprav verjetno veliko ljudi misli drugače. Ena sama sivina.
Hočete reči, da vsi ti škandali in resnične grozljivke, ki jih vidimo in o katerih beremo v medijih, niso nič posebnega in da imamo lahko celo razloge za radost?
Čakajte no, radost izvira iz človeka samega. Če je nimaš, ti je ne more nihče od zunaj dati. Mene sicer leta kar bašejo, hja, malo sem že star, a mislim, da ni razlogov za pesimizem. Na vse skupaj gledam z optimizmom in mislim, da je za vsakogar tako najbolje.
Je vsa ta katastrofičnost, ki nas obdaja, samo napihnjen balon in je v bistvu vse v redu?
Je hudo in ni. Predvsem se moramo zavedati, da je položaj večine posameznikov, če seveda odštejemo tiste, ki so izgubili službo in so zaradi tega potisnjeni na rob družbe in revščine, kljub vsemu boljši kot prej. Pretežni večini prebivalstva se ne godi prav nič slabo, in to je treba kar jasno in glasno povedati.
A vendar tudi vsi tisti, ki imamo službo, nismo ravno navdušeni nad dogajanjem. Kaj vam pove nezaupanje do vlade?
Občutek je slab, to je res, in celo tisti, ki dobro živijo, ne zaupajo in s strahom gledajo v prihodnost. Preplašeni so, ne vedo, kaj bo jutri, in kot da bi vsi hodili po tankem ledu. A nihče še ni padel in si zlomil kolka! Ja, vsi nekako negotovo tavamo po tej Sloveniji. Ta občutek nelagodja še povečuje tudi paradržava, ki dejansko mimo vsega in nevidno odloča o najbolj bistvenih in vsakdanjih zadevah. Če danes nimaš zvez in poznanstev, si nič. Še za vratarja ne moreš kandidirati, če nimaš kakšnega strica na primernem položaju.
Tekst: TINA HORVAT, foto: MATEJA JORDOVIČ POTOČNIK
Več v Jani št. 52, 28. 12. 2010
