Ljudje vas imajo radi ali vas ne marajo. Redki so do vas povsem ravnodušni. Kako se počutite, tako razpeti med enimi in drugimi?

Tega, kar mi govorijo tisti, ki me imajo radi, ne jemljem kot opis svoje osebnosti, ker bi v nasprotnem primeru mislil, da sem neskončno čudovit človek in bi se odcepil od realnosti. Raje prisluhnem tistim, ki me ne marajo, a si tega, kar mi govorijo, ne jemljem kdove kako k srcu.
Magister ekonomije, predavatelj na dveh fakultetah, kolumnist dnevnika in tednika, komentator na spletni televiziji ... Objavljate v znanstvenih ekonomskih revijah, izdali ste knjigo, raziskujete na različnih področjih ekonomije, ustanovili ste Društvo za pravično državo in v preteklem letu zlomili dva slovenska kartela. Ste partner in oče. Ste deloholik?

Ni tako strašno, kot je videti, ko vse to naštevate. Res je, da ves čas nekaj delam, vendar pa se mi zdi, da je vse to še vedno bistveno premalo in mnogo manj, kot bi si želel.

Je vse podrejeno delu?

Ne, nikakor ne. Imam to srečo, da je moje delo hkrati moj konjiček. Zelo rad sem ekonomist. Deloholik pa ne bom nikoli. Družina ne bo nikoli trpela zaradi mojega dela.

Še pred dvema letoma ste bili zaprisežen samski moški, zdaj pa ste z vsem srcem predani družini. Kako se je to zgodilo?

Preprosto. Prišla je prava. Ana.

Zakaj ekonomija? Vas to področje od nekdaj posebej zanima? Trgovsko žilico ste menda podedovali, saj so imeli vaši predniki pred vojno v Ljubljani trgovine.

Ne vem, zakaj, a zdi se mi, da je ta nagnjenost k ekonomiji v meni že od nekdaj. V osnovni šoli sem bil prepričan, da bom policist. (smeh) Še danes se mi zdi ta poklic privlačen. Če ne bi bil ekonomist, bi bil policist. V ekonomiji pa je ravno toliko matematike in filozofije, da nisi ne odtrgan filozof ne zmešan matematik, ampak nekaj vmes.

Več v jani št. 4, 25.1.2011