»Ne bom več umetniški vodja in dirigent zbora!« Tako odločno je po dolgem razmišljanju ubesedil svojo nepreklicno odločitev Tomaž Kozlevčar, deset let umetniški vodja in dirigent našega edinega jazzovskega zbora, ki mu zaradi prepoznavnih Tomaževih priredb pesmi (Africa, Avsenikove polke in druge) ploska ves svet. Zakaj se je akademski glasbenik, ki je podpisal štiristo petdeset skladb in priredb, bil dvajset let član New Swing Quarteta, odločil zapustiti delo, ki ga ljubi? »Preveč energije so mi vzele obrobne stvari, da, tudi amaterizem. Tako ne morem ustvarjati!«

Zakaj ste se odločili zapustiti Perpetuum Jazzile na vrhuncu uspešnosti doma in v tujini, ko pa ste s svojim aranžerskim in zborovodskim delom bistveno pripomogli k njegovemu uspehu?
Z vodenjem zbora sem se znašel v kočljivem položaju, ko amaterizem ni več kos visokoprofesionalnim rezultatom, ki nam nalagajo nove zadolžitve in cilje. Pogledi so različni: v zelo razširjeni slovenski zborovski kulturi je samoumevno, da se pevci družijo tudi po prepevanju, to pa ni čisto združljivo z rezultati, s številom in pomembnostjo nastopov. Ob tem je težko negovati tisto »imeti se luštno«.
Verjetno govorite o tem, da so bile vaše prioritete namenjene petju, nastopom, piljenju programa, inovativnosti?
Sam imam vedno samo ta cilj: sanje, ki jih sanjam nepreračunljivo, uresničim tako, kot mi umetniška duša veleva. In zame je to edino vodilo. Ukvarjam se z različnimi zvrstmi glasbe, ocenjujem jo zgolj po kakovosti, še raje podiram prepreke med različnimi zvrstmi. To sem najuspešneje naredil prav pri zboru Perpetuum Jazzile: zadnja je priredba Avsenikovih polk, ki je v nekaj tednih vzbudila enormno zanimanje, tudi sveta; pri ljudeh, ki mi očitno zaupajo, saj prihajajo na koncerte, in ki se sicer ne bi razveselili narodno-zabavne skladbe, na ta način odpravljam tabuje.
Publika vam torej zaupa, tudi svetovna, kar se potrjuje z uspešnimi svetovnimi gostovanji, kaj pa pevci? Kako so sprejeli vašo genialno zamisel priredbe Avsenikovih polk?
Najprej z dvomom, moral sem jih prepričati, preprosto sem vztrajal. Zdaj idejo seveda vidijo kot svojo. Tudi kaj drugega, kar se je izkazalo za ključno pri preboju  zbora, sem naredil po lastnem preblisku in presoji, pa naj je šlo za predelavo mojih uspešnic iz osemdesetih let ali svetovnih – tipa Africa. Te pesmi so naredile naše ime! Danes je vsa štiriinpetdesetčlanska ekipa – še posebej spodbujena z velikimi uspehi – predana tej ideji; a se v njej pojavlja težava: vseh petinpetdeset mnenj, z mojim vred, hoče biti enako pomembnih na vseh področjih, tudi na tistih, za katera sem poklican in odgovoren jaz.

Pa ste opozarjali na težave, se skušali pogovoriti, postaviti stvari na mesto?
Prigovarjal sem k temu, da se ozremo k pomembnim stvarem: se vprašamo, s katerimi vzgibi je večina pevcev pristopila k zboru, starejše, ki pojejo že deset, petnajst let, pa spomniti, ali so takrat, ko so me povabili za glasbenega producenta pri snemanju prve plošče in so imeli le nekaj nastopov na leto, vsaj sanjali o takšnem uspehu. Zdelo se mi je, da občutim zadovoljstvo pevcev ob vsakem našem uspehu, želel sem, da se ozremo in uživamo ob tem: da smo posegli v sam vrh slovenskega posla, povezanega z glasbo, pa tudi v svetovnega. Naši izdelki so primerljivi z izdelki največjih svetovnih zvezd in s to odgovornostjo jih tudi produciram.

Več v Jani št. 4

Tekst: MIŠA ČERMAK, foto: ŠIMEN ZUPANČIČ