Osemnajst let pomagate mladim in njihovim staršem kot terapevt. Na kaj opozarjate starše, kako pomagate otrokom, mladostnikom?
Vsak med nami ima v življenju dobre in slabe trenutke. Ko smo v partnerskem odnosu, prihaja tudi do vročih dni, in ko nastopijo, starši pogosto pozabimo na svojo vlogo – biti oče, biti mama. A nobena osebna stiska ne bi smela biti tako velika, da bi pozabili na vlogo staršev: svojo vlogo vzgojitelja moramo ne glede na vse opravljati. Zavedati se moramo, da konflikt ni nekaj usodnega, če se po njem čustveno pomirimo. Torej, če otrok vidi, da sta oče in mati po hudem konfliktu sposobna pogledati si v oči in nadaljevati skupaj, si otrok napolni notranji akumulator s podatki, da so spori rešljivi z lastno močjo. Ni treba na internet ali se zadrogirati, da bolečina mine, človek mati po hudem konfliktu sposobna pogledati si v oči in nadaljevati skupaj, si otrok napolni notranji akumulator s podatki, da so spori rešljivi z lastno močjo. Ni treba na internet ali se zadrogirati, da bolečina mine, človek lahko v treznem stanju z lastno močjo konflikt razreši.
Slabe volje in konflikta naj torej ne skrivamo pred otrokom, češ da ga ne bomo prizadeli?
Bog ne daj! Če imamo otroka, ga ne moremo vreči iz stanovanja, ko se bomo prepirali! Lahko ga sicer pošljemo v sobo, a vseeno čuti, zato je pomembno, da so naši otroci, ki so deležni konfliktov, deležni tudi rešitve: težava se pojavi, če otrok ni deležen podatka, da je konflikt urejen.
Kako naj se torej starši pripravimo na vzgojo otroka, kje tičijo pasti, kje največkrat delamo napake?
Zelo pomembni sta miselna naravnanost staršev in enotnost v pomembnih stvareh. Če sva z ženo enotna glede otrok, torej o njihovih delovnih obveznostih doma, v šoli, o prostem času, uporabi računalnika in podobnem, to pomeni, da bo, ko bo prišel z namenom, da bi obšel svoje starše in šel po svoji poti, začutil njihovo enotnost. In ne bo ne z lažjo, ne z manipulacijo ne s pobegom od doma ali grožnjami skušal izsiliti svoje želje; raje se bo obrnil vase, ker bo samo z lastnimi spremembami lahko prišel v sozvočje z družino. Starši moramo z enotnostjo dati otroku izkušnjo, da ne bo ne s cepetanjem ne z izsiljevanjem dosegel svojega. To pa pomeni, da moramo biti kos čustvenim izbruhom svojega otroka – ne pa, da se tega ustrašimo.
Ti izbruhi se začnejo zgodaj – vsi smo že videli cepetajoče otroke v trgovini, ki želijo bonbone ob blagajni, in kritične besede in poglede drugih odraslih, če otroku ni bilo ugodeno.
Natanko takšni so čustveni izbruhi otrok. Ko ima otrok takšen izpad, se od nas staršev pričakuje, da smo stabilni: ko namreč otrok vidi umirjen odziv svojih staršev, se obenem uči, da kriza in notranja vznemirjenost nista nič nevarnega. Hudo pa je, če ob otrokovem nemiru tudi starši padejo v nekontroliran bes, nemir – otrok se uči, da se notranje stiske in bolečine ne da premagati.
Poudarjate enotnost in odziv staršev v dvostarševskih družinah – kako pa je v enostarševskih, ko je eden oče in mama hkrati?
Enako, nič drugače, težava je le v tem, da je eden obremenjen z obema vlogama, kar pomeni, da mora opravljati dvojno delo. Pomembno je, da je takšen starš oče in mama dosleden pri sebi, kajti ni pomembna le miselna naravnanost, ampak tudi nadzor: do desetega, enajstega leta se otrok namreč lahko kontrolira s pozicije moči, toda če tako nadaljujemo, otroka izgubimo. Postavljati moramo uresničljive in smiselne meje ter zahteve: saj se bo otrok tudi upiral in nasprotoval, kar je čisto v redu in je del odraščanja, ne bo pa našel v tem nasprotovanju razloga, da bi nas zasovražil.

Več v Jani št. 5

Tekst: MIŠA ČERMAK, foto: ŠIMEN ZUPANČIČ